Tiskane izdaje
Verdijeva prva opera Oberto, conte di San Bonifacio (Oberto, grof Svetega Bonifacija) je v milanski Scali tako rekoč doma, saj so jo premierno uprizorili že leta 1839, ko je bilo skladatelju komaj šestindvajset let. Danes od sodobnih skladateljev ni pričakovati takega podviga.
Oberto je dobra in zanimiva opera, tako po vsebini kot opernih komponentah, ki jih je Verdi razvil že na začetku skladateljske poti, čeprav še ne v prepoznavni zvočni identiteti, tako da bi se posamezni glasbeni motivi ali arije ohranili v našem spominu, kot so se iz mnogih kasnejših oper.
V milanski predstavi režiserja Maria Martoneja in scenografiji Sergia Tramontija je opera postavljena v sodoben mafijski ambient kokainskega bosa, ki ima sicer kup oboroženih varnostnikov, a mu vse to ne pomaga, da ne bi k njemu prišla nasprotnika; nekoč posiljena in zdaj visoko noseča Leonora, ki ji je pod lažnim imenom očitno obljubljal ljubezen in poroko, a je nanjo pozabil in jo nosečo zapustil, ter njen oče, ponosni in pogumni vojvoda Oberto.
Bogat narkoman in mafijski šef Riccardo ima zdaj novo ljubico Cunizo, ki ne pozna vseh preteklih zgodb svojega bogatega razsipneža (vsi v palači dobijo svojo dozo kokaina) in se vede dokaj ošabno in vzvišeno, saj je tik pred razkošno poroko. Ko spregleda resničen položaj (slutila je nesrečo, saj vidi, v kakšnem ambientu je), prestopi na stran žrtve in ji s poljubom obljubi zavezništvo. Zgodba se razplete na moč mafijsko, vse štiri osebne usode pa se končajo tragično.
Močan vtis sodobnosti
Scenograf Sergio Tramonti je imel srečno roko s spreminjanjem bogatega, arhitekturno in oblikovalsko razkošnega interierja Riccardove palače, ki so jo z lahkoto premaknili na levi oder, tako da je iz ozadja in oddaljenosti, kar oder Scale omogoča, vstopil na plan omenjeni ambient zapuščenega kamnoloma z velikim žerjavom, grmičevjem, stenami, skrivnimi prehodi med njimi ... Kostumografka Ursula Patzak je ustvarila razkošje (vsi ljudje iz palače) in diferenciranost (prizor v kamnolomu), tako da dobimo močan vtis sodobnosti in aluzijo, kot da Verdi ni poznal le nekdanje, to je svoje mafije, ampak tudi moderno. Oberto to omogoča in avtorji so to efektno izpeljali.
Glasbeno je Oberto, kot rečeno, opera v fazi razvoja osebnega stila; je že Verdi, ima že arije, duete, kvartete, individualizacijo oseb, prav tako ima (še okorno) uverturo, ki kaže na nekaj zvočnih motivov blizu kasnejši Traviati. Verdi se je hitro in učinkovito učil, tako kot vsi genialni umetniki. Praizvedba v Scali mu je dala polet in samozavest, ki ga ni zapustila do smrti leta 1901, torej čez 62 let. Verdi je ustvarjalna moč od začetka do konca umetniške in življenjske poti. Scala si lahko privošči uprizoritev vseh njegovih oper, žal pa si zlasti mladostnih in manj popularnih dirigenti in pevci skoraj ne želijo študirati, saj vedo, da ponovitev drugod ne bo ali pa so možnosti za to zelo majhne.
Verdi je vedel, o čem piše
Predstava pod solidnim dirigentskim vodstvom Riccarda Frizze je ob efektni in korektni režiji Maria Martoneja ponudila štiri dobre soliste, pri čemer je bil tenorist Fabio Sartori rahlo bolan in so to objavili, a vtis je bil vseeno boljši (kot so nas strašili po zvočnikih). Razkošen glas baritonista Micheleja Pertusija je imel močno igralsko dimenzijo, tako da je Oberto sicer padel, a je ostal moralni zmagovalec opere kot celote. Druga zmagovalka v iskanju pravice je njegova hči Leonora, a jo prva zmaga kmalu postavi v nerešljiv položaj; porod, smrt očeta in beg nasilneža ali posiljevalca, tu v interpretaciji Marie Agresta. Mezzosopranistka Sonia Ganassi je kot Cuniza tej panorami dodala svojo zgodbo, vokalno in interpretacijsko zanesljivo ter z nekaj močnimi poudarki (ko je ponudila pomoč prvi žrtvi) ...
Oberta je dobro videti vsaj enkrat, tokrat v zanimivi in skladni predstavi s prepričljivo sodobno »premestitvijo«. V Italiji ostaja mafija enaka, Verdi, se zdi, jo je spoznal.
