Miles Davis - veliki glasbeni spremenljivec

Te dni so v ljubljanskem Kinodvoru začeli predvajati biografski film Miles Davis, ki ima v izvirniku bolj pomenljiv naslov – Miles Ahead (Milje pred drugimi). To je režiserski prvenec igralca Dona Cheadla, ki je zablestel v filmu Hotel Ruanda, in znamenitega trobentača tudi igra.

Letos mineva 25 let od smrti velikega glasbenika, trobentača in skladatelja Milesa Davisa. Letos prav taka mineva 25 let od njegovega edinega nastopa v Sloveniji, saj je 31. marca 1991 nastopil na Ljubljanskem jazz festivalu. To je bil eden njegovih zadnjih koncertov.

Kot se spominja Brane Rončel, glasbeni agitator in organizator, ki je pogosto sodeloval z Davisom in imel z njim nekaj intervjujev, so šele takrat zmogli zbrati dovolj deviz, da so ga plačali. Davis je pogosteje nastopal v Beogradu.

Njegov vpliv in pomen je zelo širok in raznolik, ne le pri samem igranju trobente, temveč tudi pri skladanju in glasbenem pristopu. Če se osredotočimo na jazz v najširšem pomenu, so bili verjetno trije glasbeniki, ki so odločilno vplivali tako na smeri razvoja jazza, kot na igranje trobente. Pionirsko delo je opravil Louis Armstrong, ki je glasbo iz rdeče četrti New Orleansa popeljal na najbolj prestižne svetovne odre. Drugi je bil Dizzy Gillespie, prav tako trobentač, skladatelj in celo pevec. Z znamenito prelomljeno trobento je svet pognal v be bop. Medtem pa je njegov učenec in naslednik Miles Davis svet pognal v drugo smer, v cool jazz, in potem v široko paleto zvrsti od etno vzorcev do rock, blues in na koncu tudi popa. Velja za enega najvplivnejših glasbenikov 20. stoletja in je bil v svojo 50-letni karieri predhodnik številnih predvsem jazzovskih žanrov.

Miles Davis se je rodil v Altonu, v ameriški zvezni državi Illinois kot Miles Dewey Davis III 26. maja 1926, umrl pa je 28. septembra 1991 za kombiniranimi posledicami srčnega udara, pljučnice in odpovedi dihanja. Od mladih nog ga je zanimala glasba in je rad poslušal gospele v cerkvi. Davisova mati je želela, da bi njen sin igral klavir, saj je bila sama dobra blues pianistka. Njegovo glasbeno izobraževanje se je tako začelo pri njegovih 13-ih letih, ko mu je oče dal v roke trobento in se dogovoril za učne ure pri lokalnem trobentaču Elwood Buchanan. Kasneje je ta znameniti glasbenik povedal, da je velika verjetnost, da mu je oče dal ravno trobento, le zato, da bi dražil svojo ženo, ki ni marala zvoka trobente. V nasprotju s takratno modo v igranju trobente je Buchanan vztrajno poudarjal, da se trobenta igra brez vibrata. Pravijo, da naj bi klofutnil mladega Davisa vsakič, ko bi zazvenel vibrato. Tako je Davis ostal pri čistosti tona, kar je bilo značilno za njegov zvok skozi celo kariero.

Že kot srednješolec je občasno igral v skupinah in orkestrih, tudi z Dizzyem Gillespiejem in Charliejem Parkerjem. Vendar pa se je njegovo življenje temeljito spremenilo, ko je prišel študirativ New York na znamenito glasbeno šolo Juilliard. V velemestu je s pomočjo saksofonista Colemana Hawkinsa stopil v stik s svojim idolom Charliejem Parkerjem, je postal redni soigralec na znamenitih nočnih jam sessionih v dveh znamenitih nočnih klubih v Harlemu Minton's Playhouse in Monroe's. Tu se je tudi skuhal glasbeni slog, ki je bil kasneje znan kot be bop.

Davis je prosil očeta, če sme zapustili Juilliard, ker je, kot je dejal, tam poučevanje preveč temeljilo na klasičnem evropskem in povsem »belem« glasbenem repertoarju. Vendar pa je kasneje priznal, da mu je znanje, ki si ga je tam pridobil, veliko pomagalo pri napredovanju igranja trobente, kakor mu je tudi poznavanje glasbene teorije pomagalo pri skladanju.

Takrat je sodeloval kot poklicni glasbenik z različnimi jazzisti v newyorških klubih na 52. ulici. Potem pa ga je leta 1945 v svojo spremljevalno zasedbo sprejel Charlie Parker kot zamenjavo za Dizzyja Gillespieja. Z njim je veliko nastopal in snemal. Sicer pa je Davis v različnih obdobjih sodeloval zelo različnimi glasbeniki, da to zveni kot seznam vseh, ki so kaj resnično pomenili. Med njimi so tako Max Roach, Charles Mingus, Billy Eckstine, Gil Evans, Duke Ellington, Sonny Rollins, Art Blakey, Thelonious Monk, John Coltrane, Wayne Shorter, Herbie Hancock, Joe Zawinul, Billy Cobham, John McLaughlin, Marcus Miller, John Scofield, Darryl Jones, Wynton Marsalis, John Lydon, John Lee Hooker in še bi lahko naštevali.

Glasbene sodelavce je izbiral glede na glasbene faze, ki so ga zanimale. Tako ni imel zadržkov poleg z jazzovskimi glasbeniki še z blues, pop, rock, punk in pa glasbeniki, ki so v različnih koncih sveta izvajali svojo ljudsko glasbo. Skozi celo življenje je ciklično imel težave zaradi zlorabe drog, nekajkrat je bil tudi v zaporu, zaradi tega, pa tudi zaradi barve kože. Razvil je zelo prefinjen čut za pravičnost, kakor tudi odtenke rasističnega ali izkoriščevalskega odnosa. Ni imel težav sodelovati z belimi glasbeniki, vendar le pod pogojem, da so ti igrali glasbo, katere note niso bile pogojene z odtenki barve kože. Prav tako je imel občasno zelo težaven odnos s svojo dolgoletno založbo Columbia Records.

Miles Davis je bil zelo vsestranska glasbena osebnost, občasno tudi zelo težka osebnost, vendar pa je na glasbo gledal svobodno in proti koncu življenja vse bolj celovito.