Mlada generacija skladateljev odhaja v tujino

Predstavljajo se najbolj drzni in že uveljavljeni mladi skladatelji: Nina Šenk, Matej Bonin, Petra Strahovnik, Nana Forte in Vito Žuraj.

čet, 15.03.2012, 12:00

Mlada slovenska skladateljska generacija po končanem študiju na Akademiji za glasbo ali še poprej študij najraje neposredno nadaljuje na tujih akademijah. To pomeni, da ima ambicijo in čuti večjo ustvarjalno sposobnost, česar ji domače razmere očitno ne omogočajo v dovoljšnji meri.

O tem pričajo številne izvedbe njihovih del v tujini, sodelovanje z mnogimi odličnimi glasbeniki, profesorji, skladatelji mednarodnega ranga, ustanovami z velikim intelektualnim zaledjem, individualno delo ter osredotočenost na en sam cilj – lastno umetniško ustvarjanje.

Dan skladateljev, zadnji torkov koncert po celodnevnem maratonu, posvečen mladi slovenski skladateljski generaciji, ki se je začel s predstavitvijo opusa Bojane Šaljić Podešva, nadaljeval z glasbeno delavnico Zvočni mikrosvet (Šaljićeva kot skladateljica in izvajalka z otroki in študenti), nastopom pianistke Nine Prešiček (Od zgodbe do zvoka in od zvoka do zgodbe, otroške skladbe Igorja Štuheca), okroglo mizo Soočenje generacij in koncertom Tria Slavka Osterca v okviru DSS ateljeja, je minil v predstavitvi morda najbolj drzne, pa tudi že uveljavljene mlade generacije, v kateri so Nina Šenk, Matej Bonin, Petra Strahovnik, Nana Forte in Vito Žuraj.

Skupni individualna invencija in natančna izpeljava

Njihova dela so izvajali člani Slovenskega tolkalnega projekta (SToP) ter hornista Saar Berger in Boštjan Lipovšek, dirigiral pa je Steven Loy. Lahko bi rekli, da je bil skladateljski projekt nekako orientiran na iste izvajalce, a v različnih kombinacijah, tako da bi primerjalna analiza lahko pokazala mnogo skupnega, a še več različnega; predvsem individualno invencijo in natančno izpeljavo sicer modernistično zasnovanih del, v katerih sta prav tako opazna melodična invencija ter iskanje in najdenje posameznih nenavadnih zvočnih efektov, ki naj bi pripovedovali svojo »vsebino«, kot na primer vsebino vzhodnega in zahodnega sveta, njune razlike in stičišča v skladbi Med vzhodom in zahodom Petre Strahovnik (1986).

Strahovnikova že nekaj let študira na Kraljevem konservatoriju v Den Haagu pri nizozemskem skladatelju Martijnu Paddingu. Pridobila si je nove izkušnje, ki celo v komorni obliki nakazujejo dramatiko, dialoškost, osamosvojitev glasbenega posameznika tako, da razvija sebe in svoje poustvarjalne sposobnosti v kontekstu ostalih na odru. Njeni tolkalci so morali pokazati veliko inventivnosti z novimi »inštrumenti«, s katerimi so zvočno analizirali razliko med vzhodom in zahodom.

Vito Žuraj (1979) nastopa suvereno, kot se spodobi za učenca slavnega Wolfganga Rihma v Nemčiji, enega najuspešnejših nemških skladateljev. Žuraj je pred kratkim dokončal simfonično skladbo za velik orkester (115 članov); upamo, da jo bo predložil SF za izvedbo v abonmaju, da se bo videlo, do kod seže njegov zvočni svet, kakšno je njegovo skladateljsko razmišljanje in kje vidi sebe v odnosu do doseženega. Žuraj je v tokratni kompoziciji Warm-up za rog in tolkala angažiral sijajnega izraelskega hornista Saarja Bergerja.

Izvajalec je pogoj za dobro skladbo, bi lahko rekli, a seveda to ni nujno, če je skladatelj ne zna napisati. Žuraj ve, kaj dela, vedno je bil iznajdljiv, in študij v Nemčiji ga je do zaključevanja doktorskega študija s področja glasbene informatike in štipendista dveletnega umetniškega programa Akademie Musiktheater heute, sklada Deutsche Bank Stiftung. Žuraj je razvil dobro lastnost natančnega zapisovanja vsega, kar morajo izvajalci storiti, da ne bi prišlo do napak. Včasih je avantgarda interpretom puščala določena prosta mesta, kar se ni vselej pokazalo za uspešno. Berger ima izrazne nianse, zna igrati v vseh registrih, oblikovanje zvoka je povsem nadzirano, prevzame nas mehkoba tona, čistost, lahkotnost. Podobno natančna je bila funkcija obeh tolkalcev; zvočno dopolnjujoča zlasti z marimbo in vibrafonom.

Nina Šenk (1982) je skladbo Črno. Belo., kot sama pravi, napisala kot virtuozno etudo, ki raziskuje zahtevnejše tehnike igranja na rogu, pri tolkalih pa je poleg virtuoznega elementa poudarek na usklajeni ritmični igri. Šenkova je v Nemčiji doživela več izvedb in uspehov, podiplomski študij kompozicije je končala v Dresdnu in mojstrski študij v Münchnu. Dve sezoni je bila rezidenčna skladateljica orkestra Staatsteatra Cottbus. Njena kompozicija ni naredila tako izrazitega vtisa, zdi se, da zmore več; veljalo bi se spet vrniti k večjim formam svobodne izvajalske ali zasedbene izbire.

Nana Forte (1981) je podiplomski študij nadaljevala v Dresdnu in mojstrski študij z odliko končala v Berlinu. Njene Tri krajše skladbe za dva rogova in tolkala predstavljajo začetek cikla komornih skladb 
Od A do Ž, kar pomeni, da naj bi se vsaka začela z eno črko slovenske abecede, torej naj bi jih bilo na koncu 25. Doslej so nastale prve tri, to je A kot anakonda, B kot balansiranje in C kot cikcak. Cikel je v razvoju in gotovo ne bo več nastajal za to zasedbo, ampak za nove in drugačne. Vsaka črka prinese po eno besedo in SSKJ, ki navdihuje glasbo, začrta karakter, tonski material in obliko skladbe. Nastaja nekakšna uglasbljena abeceda, slovar, posamezne besede pa nakažejo smernice domišljijskemu doživljanju poslušalca, pravi skladateljica. Problem je, ali se cikel strukturno lahko začenja na isti način, brez pričakovanega večjega kontrasta. Invencija je močna, izvedba čista, oba hornista (še Boštjan Lipovšek) v nekakšni dialoški funkciji na odru... Past je velika, do Z kot zlobec je pot dolga, kaj šele do Ž kot...

Matej Bonin (1986) ni v »kontekstu« samozavesti nič kaj »popustil«; tudi on odhaja ven, a je v napovedih bolj previden. Njegova skladba Souvenir ima zanimivo tezo, ki je v bistvu psihoanalitskega značaja; kako se spreminja odnos človeka, ki je nekaj dobil v dar, do tistega po petih, desetih, petnajstih letih. Patine časa sicer nismo ravno slišali, prahu na predmetu pa ne videli, so pa imeli štirje tolkalci in oba hornista dovolj izvajalskih možnosti, pri čemer je bila natančnost, tudi po zaslugi odličnega dirigenta Stevena Loya, predpogoj dobrega zvočnega vtisa. Loy je rojen za sodobno glasbo, je natančen, študiozen in izvajalcem pusti, da se izkažejo.

Prijavi sovražni govor