Tiskane izdaje
Študenti Akademije za glasbo se pogosto soočajo z napačnimi predstavami o svojem poklicu, na pol prazne dvorane pa so zanje znak podcenjenosti stroke. Vseeno verjamejo, da se s poučevanjem in igranjem glasbe pri nas da preživeti, imeti moraš le srečo, da si ob pravem času na pravem mestu.
Kljub temu, da tiste, ki se odločijo za profesionalno glasbeno pot, čaka nenehen pritisk dokazovanja tako strokovni kot širši javnosti, se na preizkus glasbeno-umetniške nadarjenosti vsako leto prijavi enkrat več kandidatov, kot jih sprejmejo.
Akademija za glasbo, ki predstavlja zadnjo stopničko formalnega glasbenega izobraževanja pri nas, vsako leto izšola okoli osemdeset glasbenikov – instrumentalistov, dirigentov, skladateljev in glasbenih pedagogov.
»Umetnost ne ustvarjamo le zase, ampak za druge«
Barbara Grahor, študentka tretjega letnika viole, srednje glasbene šole sicer ni obiskovala. »Na gimnaziji je bil precej drugačen način dela kot na akademiji, zato sem morala sama sebe veliko disciplinirati in se konstantno opozarjati, da moram vaditi. Veliko je odvisno od tega, koliko se sam angažiraš,« svoj preskok pojasnjuje Grahorjeva. Dejstva, da bo nekoč svoje znanje z učenjem ponesla naprej, ne izključuje, vseeno pa njen osnovni cilj ostaja igarnje inštrumenta.
Poleg klasične glasbe jo najbolj zanimata jazz in improvizacija, kjer bi ustvarjala tudi, če bi dobila svojo idealno zaposlitev – mesto v orkestru. Poleg akademije veliko preigrava in improvizira s fantom, s katerim združujeta jazz in klasiko. Lansko leto sta se odpravila igrat na ulice Celovca, izkušnjo pa bosta ponovila tudi letos. »To je bila res čudovita izkušnja. Čisto nekaj posebnega je, ko sredi ulice vidiš odziv na svojo glasbo. Se mi pa zdi, da imajo več občutka za takšne projekte in te prej nagradijo.«
Študent tretjega letnika harmonike Mirko Jevtović pa svojo osredotočenost usmerja v klasično glasbo, kljub temu, da večina ljudi njegovega instrumenta primarno ne povezuje s to zvrstjo. Možnosti zaposlitve v njegovi smeri so majhne, a vseeno večje kot v njegovem rodnem kraju. Prihaja namreč iz mesta Kragujevac v Srbiji, kjer je spoštovanja klasične glasbe veliko manj. Ko je leta 2009 prvič iskal pot do akademije, je ob zvokih klasične glasbe, ki jo je zaslišal na ljubljanskih ulicah, skoraj zajokal. »Tukaj je harmonika veliko bolj popularna kot pri nas. Vedo, da se da s harmoniko igrati več kot samo zabavna glasba.«
Študij bo nadaljeval na drugi stopnji, saj vidi še veliko prostora za razvoj. Tudi po zaključenem izobraževanju si želi ostati v Sloveniji in harmoniko v povezavi s klasično glasbo predstaviti čim večjemu krogu ljudi. »Vsi smo na svoj način zaskrbljeni glede prihodnosti, a umetnost ne ustvarjamo le zase, ampak predvsem za druge. Vsi sodelujemo in se želimo s svojim igranjem čim bolj približati ljudem, da spoznajo in tudi spoštujejo naše delo.«
Napačne predstave
Znanje o glasbi pa si želi novim generacijam predajati Anita Novak, študentka drugostopenjskega programa glasbene pedagogike. Njene možnosti za zaposlitev večje, a realen položaj je drugačen. Učiteljska mesta so v glavnem zasedena, večinoma se ponujajo le nadomeščanja porodniških in bolniških dopustov.
»Vsekakor se v Sloveniji da normalno živeti s poučevanjem glasbe, imeti moraš le srečo, da si ob pravem času na pravem mestu.« Veliko razmišlja o odhodu v tujino, saj se ji to včasih zdi edina možnost preživetja. »Izgubiti nimam česa, vedno se lahko vrnem,« pojasnjuje Novakova in dodaja: »Sošolke imajo glede zaposlitve podobna občutja kot jaz – situacija je porazna, a upanje ostaja.«
Kot študentka glasbene pedagogike je na akademiji pričakovala več praktičnega dela, koncertnega udejstvovanja in glasbenih dejavnosti. Pomanjkanje le teh je po njenem mnenju tudi eden izmed razlogov, zakaj pedagogov mnogi ne uvrščajo med »prave glasbene študije«.
Z napačnimi predstavami o svojem poklicu se sooča tudi Anita Kiralj, študentka tretjega letnika orkestrskega dirigiranja, ki je prepričana, da je uspeh odvisen od vsakega posameznika. »Tudi v tujini se zgodi, da nekdo ne zna izkoristiti vsega, kar mu njegovo šolanje nudi. Pomembno je, da delaš s tistim, kar imaš, in se trudiš od tega iztržiti čim več.«
Ljudje ji pogosto ne verjamejo, da moraš za poklic dirigenta študirati na akademiji, saj je zanje dirigent na podiju le zato, da maha. Ne zavedajo se, da tako kot pri posameznih instrumentih, tudi orkester potrebuje vajo. In to vajo vodi ravno dirigent. »Kolegom se je že velikokrat zgodilo, da so na odgovor, kaj študirajo, dobili novo vparšanje: Kaj pa za res počnete? Prepričana je, da se isto dogaja tudi študentom na ostalih akademijah. »Zdi se mi, da smo zaradi tega pod nenehnim pritiskom dokazovanja, da dober orkester ni nekaj samo po sebi umevnega, tako kot slika ni narejena s tremi potezami in v enem dnevu.«
Kljub dobri glasbi brez podpore občinstva
Po mnenju študentov Akademije za glasbo se o umetnosti in njenem stanju v Sloveniji govori premalo, kar je najbolj razvidno iz slabe obiskanosti koncertov klasične glasbe. Kljub bogati kulturi, dobremu programu in odličnim glasbenikom, ki jih premore Slovenija, imajo občutek, da je njihova umetnost vedno manj cenjena. »Tudi če pride odličen program, so dvorane dokaj prazne. Kljub dobri glasbi ni podpore s strani občinstva,« svoj pogled na trenutno stanje pojasnjuje Grahorjeva.
S tem se strinja tudi Kiraljeva, ki je prepričana, da umetnost na splošno zelo trpi, saj ni dovolj dobičkonosna in kot takšna ne predstavlja posebnega interesa. »Slike velikih umetnikov nas navdušijo samo za tisti čas, ki ga preživimo v galeriji, kasneje, pa se pred televizijskimi sprejemniki ob gledanju treh zaporednih resničnostnih šovov sploh ne spomnimo, da smo čez dan kje bili.«
Verjame, da je treba mladim, ki klasično glasbo pogosto jemljejo kot dolgočasno in za časom, pokazati, da filmi, ki jih tako strastno požirajo, ne bi bili tako napeti ali lepi, brez glasbe v ozadju. »Glasba je živa stvar, ki se nenehno spreminja in oblikuje. Zavedati se je treba, da brez razvoja od najbolj primitivnih zvokov, preko najenostavnejših melodij, preko izpopolnjevanja glasbenih oblik, preko dodajanja elektronike v klasično glasbo, ne bi prišli do izvajalcev, ki jih mladi dandanes tako cenijo.«
