Tiskane izdaje
»Med glasbeniki obstajajo trajne povezave,« reče bobnar Matjaž Deu in kot v kakšnem raperskem videu s svojim srebrnim jaguarjem odhrumi na vajo Mladih levov. Bo že res, da morajo biti vezi trajne, saj je od zadnje vaje, na katero se je odpeljal, minilo 40 let. Tega trenutka v njihovi polnosti časa, avtor filma Dejan Batoćanin ni hotel zamuditi.
Otročje razigrani
Če se reanimirajo legendarne svetovne glasbene zasedbe, zakaj se ne bi še legendarni Mladi levi, so si rekli sivolasi gospodje, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi uspešnicami polnili dvorane po vsej Jugoslaviji in širše. Vsak s svojim resnim poklicem (prevladujejo arhitekti), nekateri že upokojeni, so spet poprijeli za svoje inštrumente in ugotovili, da jim je šla glasba včasih lažje izpod prstov. »Ah, pa saj znamo, saj je minilo samo štirideset let!« zamahne Vasko Repinc, ko se pregovarjajo, kdaj in koliko bodo vadili za revival koncert, pri čemer se večina strinja, da dopoldne ni za muziko. »Če bomo potem še zvečer imeli koncerte, nas to lahko zmede,« preudari basist Dušan Kajzer. Tako otročje razigrani povratek Mladih levov nas takoj postavi in medias res.
Ni hec!
Jernej Podboj, saksofonist, sicer zdravnik in pobudnik povratka, je med vajami nemilosrden. »Še dobro, da nismo strastni kadilci, saj nas še na čik ne bi spustil,« se priduša Kajzer. Takle povratek ni hec. Treba je uskladiti prioritete in v umirjeno, ustaljeno penzionersko življenje vnesti nov ritem – tisti, ki so ga nekoč že poznali, a ga je zdaj nekako težko spet ujeti. Tako težko, da se zdi, da se namesto znanih uspešnic, rojevajo novi komadi – nova smer. »Tak trash-punk,« opiše prve vaje Janez Bončina Benč, ki se je zasedbi potem, ko se je s prvim koncertom 16. novembra 1966 na sceno zapisala kot pop bend, priključil v njenem drugem, blues-soulovskem obdobju.
Na prehajanju oziroma rasti in razvoju iz popa v soul ter iz rocka v jazz so se v Mladih levih poleg ljubiteljskih izmenjali tudi znani profesionalni glasbeniki, kot so Tomaž Habe, Bor Gostiša, Tomaž Pengov, Tone Janša, Berti Rodošek, Aleš Strajnar, Boris Šinigoj, Dečo Žgur, Stanko Arnold, Petar Ugrin, Jernej Jung in jih vsak po svoje zaznamovali. Uspešnice kot so Svet, ki ga ni, Oda Ireni, Zaznamovan, Mila mala, Poljubi me in pojdi, Odprite okna vojna je končana, Mirno desno si podala ... pa so še danes hiti, ki jih prepeva mladina, ko jih iz ovitkov na plesih potegnejo bolj razgledani sukalci plošč. Njihove kultnosti in pečata, ki so ga pustili na slovenski glasbeni sceni torej ni treba posebej zagovarjati.
Duhoviti besedotvorci
Ko postaviš pred kamero škvadro, ki je marsikaj preigrala in preživela, dobre prijatelje in zanimive gospode, vsakega s svojim muhastim karakterjem, ti ne preostane drugega, kot da se nasloniš nazaj in se prepustiš toku. »Bilo je kot, da gledam Muppet show,« se smeji avtor filma Dejan Batoćanin, ki se je zasedbi lažje približal v podobi Kajzerjevega zeta. Ko je minila začetna zadrega zaradi prisotnosti kamere, so dovtipi, smešnice in zgodbe začeli kar vreti iz njih. Tudi kakšna kletvica, se razume. Duhoviti besedotvorci gledalca takoj potegnejo v ritem filma, ki se v enakem tempu odvija do konca oziroma novega začetka.
Nato izziv postane, kako in na kakšen način povezati vse te prigode in prispodobe. »Zgodbo staro zdaj povem vam, ki zgodila se je nekje ...« Benč s pesmijo začne filmsko pripoved o Mladih levih, ki se nato bolj ali manj kronološko sprehodi po njihovi osemletni zgodovini, z vzporedno linijo posnetkov štirideset let starejših levov, ki se pripravljajo na revival. Ob tem se spominjajo padlih soborcev in hvalijo mlade substitute, ki so jih povabili zraven. Ti pa njih: »Ko ne iščejo špeglov po placu, se igra kar dobra muska,« vaje s starimi Mladimi levi komentira Matevž Šalehar - Hamo.
»Največ, kar lahko dobiš od glasbenikov, so zgodbe,« izjavi trobentač Igor Matković, poleg Hamota in violinista Petra Ugrina, eden od svežih moči, ki so jih Mladi levi povabili v obujeno zasedbo.
Pripovedovanje zgodb, če ni pospremljeno z arhivskim materialom ali podprto z odigranimi rekonstrukcijami, je sicer za dokumentarni film dokaj nehvaležna zadeva. A arhivskega materiala o Mladih levih začuda ni na pretek, čeprav so pred 15 tisočglavo množico nastopali ob dnevih mladosti, se udeleževali velikih jazz festivalov v širši domovini in nastopali na televizijskih oddajah. »Komaj smo izbrskali posnetek eksperimentalnega filma, ki so ga posneli z nekim beograjskim režiserjem in nam ga je odstopil beograjski filmski arhiv,« pove Ana Kajzer, producentka filma, ki je z Batoćaninom zasnovala tudi scenarij. Prav dejstvo, da se na arhive ne gre zanašati, jo je še bolj zavezalo, da projekt izpelje do konca, četudi so bili na razpisu za sredstva na Slovenskem filmskem centru dvakrat neuspešni. »Hoteli smo ohraniti košček slovenske kulture in zgodovine. Ta film je, kot še nekaj podobnih, zapis neke polnosti časa, ki bo ostal, tudi ko teh ljudi ne bo več.«
Le en čas. Njihov.
Čeprav tega ne vidimo, razigrani pripovedovalci tako slikovito opisujejo svoje prigode, da se gledalcu v mislih izrisujejo podobe daljnega časa, ko so sredi noči skrivoma na radijskih valovih ravnali gumb na Radio Luxembourg ali Voice of America, da bi poslušali jazz, si iz različnih kosov glasbil »šraufali« svoje inštrumente in švercali ojačevalce iz Nove Gorice. In tudi kako so se v najboljših časih na vse pretege trudili zapraviti prislužen sanjski honorar, kar jim je v nekaj dneh izdatnega razvrata tudi uspelo. Ob tem so se zdrznili šele več let kasneje, ko so preračunali, da so v nekaj dneh v ništrc pognali zdajšnjih 10 tisoč evrov. Ali pa takrat, ko so se jim na odru v Stopoteki pridružili slavni Blood, Sweat & Tears. Ali pa takrat, ko je Dušanu Kajzerju pomagal strune na bas kitari menjati sam veliki producent Carlo Ponti, ki se je ravno v Budvi mudil z ženo Sophio Loren. Ali pa takrat, ko ... zgodbam ni konca.
Njihove pripovedi vodijo po zapikih slovenske popularne glasbe in osebnih zemljevidih njenih deležnikov. Pravi izziv za montažerja, v tem primeru spet Dejana Batoćanina, ki svojega materiala ni zaupal nikomur drugemu in ga je na vse načine obdeloval sam. Sam je ob direktorju fotografije Janezu Stucinu tudi držal kamero, skrbel za zvok in osvetlitev, režiral in montiral. »Montaža je srce dokumentarca. Nikoli ne bi tega dela prepustil komu drugemu,« pove Batoćanin, sicer grafični oblikovalec, ki pravi, da se je filmske umetnosti naučil na univerzi youtube. Magijo ustvarjanja je spoznaval v gledališču (Siti Teater), kjer je delal kot oblikovalec, tehnik, tonski mojster, lučkar, asistent režije in celo igralec. Potem je sodeloval še pri ustvarjanju dokumentarnega filma Doma v Afriki in to znanje s pridom izkoristil pri svojem filmskem prvencu. Mlade leve je obarval črno-belo, da bi ponazoril, da kljub štiridesetim letom, ki jih je vmes preteklo, obstaja le en svet, le en čas. Njihov.
