Tiskane izdaje
Če pustimo ob strani dejstvo, da je sta bili 29. in 30. avgusta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prvi izvedbi tretjega in četrtega dela Wagnerjeve tetralogije Nibelungov prstan pri nas, smo bili končno priča izvedbi Wagnerjeve opere, v kateri so bile pevske vloge glasovno ustrezno zasedene.
Režije ni
Žal se naše težave z Wagnerjem začnejo že tu. Spomnimo se skorajda groteskne glasovne zastavitve pevske zasedbe v ljubljanskem Večnem mornarju pred nekaj leti pa tudi pomanjkljivosti sicer dobro premišljene, a s produkcijskimi zmožnostmi omejene pevske zasedbe v letošnjem mariborskem Renskem zlatu. Tokrat so bili izbrani vlogam ustrezni tipi glasov, pa ne le to. Vrsta pevcev je zablestela in prav pevci so bili najboljše, kar sta pokazali izvedbi predstav.
Uprizoritev brez režiserja (zamisel produkcije Valerij Gergijev in George Cipin) s sceno Georgea Cipina in kostumi Tatjane Noginove ter lučjo Gleba Filštinskega se zagotovo ne bo vpisala med opaznejše. Gre predvsem za dekorativni scenski okvir, ki prestavi gledalca v arhaičen mitski svet. Režije v pravem pomenu dejansko ni. Marsikateri Wagnerjevi mizanscenski pasti bi se bilo nedvomno mogoče bolje izogniti, a odrska postavitev ni nasilna in zato ni preveč motila, kar je v siceršnji poplavi ponesrečenih eksperimentov tudi že nekaj.
Odlični solisti
Obe predstavi sta se začeli s približno dvajsetminutno zamudo, kar je, blago rečeno, nespodobno. Ob prvem dejanju Siegfrieda je bilo težko odgnati misel, da kaka obnovitvena vaja ne bi škodila. Vendar še zdaleč ni bilo tako hudo kot ob Renskem zlatu pred nekaj leti, ko je bilo treba na maestra in začetek predstave čakati še dlje. Tokrat so namreč rešili situacijo odlični solisti.
V drugem dejanju sta sijajna Roman Burdenko (Alberich) in Jevgenij Nikitin (Popotnik) v dialogu vzpostavila izjemno vzdušje, prebudila vse sodelujoče in ustvarila vrhunec obeh večerov. Na tem valu je nosilo predstavo do zadnje slike, ko je napetost znova popustila. Somrak bogov, ki je sledil večer za tem, ni dosegel Siegfriedove ravni. V orkestru razen kake napake več ni bilo bistvenih odstopanj, je pa bila solistična ekipa kot celota šibkejša.
Kot rečeno, so bili solisti najboljše v obeh predstavah. Roman Burdenko kot Alberich se je oba večera izkazal z vrhunsko pevsko igralsko kreacijo s širokim izraznim razponom. Vsaj enakovreden mu je bil Jevgenij Nikitin, prvi večer kot Popotnik, drugi večer kot Gunther. Očaral ni le s plemenitim in polnim glasom, ampak tudi z izrazno močjo ter prezenco. Prvi večer se je kot Siegfried predstavil Mihail Vekua. Je izvrsten pravi dramski tenor, kakršnega redko slišimo. Z izboljšanjem nemške dikcije in zorenjem se lahko uvrsti med izstopajoče svetovne interprete te vloge.
Dirigentovo veslanje skoz partituro
Karakterni tenorist Andrej Popov je bil zelo dober Mime, enakovredna mu je bila tudi Zlata Buličeva v vlogi Erde. Mihail Petrenko je vlogo Fafnerja žal pel za odrom prek ozvočenja, ki je ob vsakem vklopu piskalo in motilo zbrano poslušanje. Najšibkejši člen Siegfrieda je bila Jekaterina Šimanovič kot Brünnhilda. Pevka ima sicer pravi dramski glas, v katerem so še vedno slišne (nekdanje) očitne izjemne kvalitete, a žal poje z nesprejemljivim tremolom. Še najmanj posrečen člen zasedbe je bila povsem nerazumljiva Ana Denisova kot Gozdna ptica, pa tudi tako velik glas za konkretno vlogo ni potreben.
V Somraku bogov smo poleg omenjenih Nikitina, tokrat v vlogi Guntherja, in Burdenka slišali Mihaila Petrenka v vlogi Hagna, k sreči brez ozvočenja. Pevec je v celoti upravičil svoj veliki mednarodni sloves. Odlična je bila tudi Olga Savova kot Waltrauta. Kot Siegfried je tokrat nastopil Dimitrij Voropajev, ki prihaja z bolj lirskega glasovnega področja, vendar je svojo nalogo opravil zelo dobro in pokazal velike glasovne kvalitete. Si ga pa bolj težko zamišljam v naslovni vlogi v Siegfriedu. Jekaterina Šimunovič se je v manj eksponirani vlogi Gutrune znašla precej bolje kot večer prej.
Brünnhildo je pela Larisa Gogolevska z vlogi sicer ustreznim dramskim, a rezkim glasom. Njen glas že v osnovi ni bogat z alikvoti, k rezkosti prispeva tudi nerodno mešanje prsnega in lobanjskega registra, kar je ob takšnih danostih glasu še bolj slišno. Ustrezne so bile Renske vile Žana Dombrovska, Irina Vasiljeva in Jekaterina Sergejeva, medtem ko Sojenice kakovostno niso sodile v zasedbo. Operni zbor, ki ga vodi Andrej Petrenko, je nastopil solidno.
Za dirigentskim pultom je pred orkestrom Marijinega gledališča stal Valerij Gergijev. Orkester se je izkazal z vrsto odličnih solistov, izjemno lepo temno barvo godal in celote ter dokajšnjo zanesljivostjo. Gergijev je oba večera »preveslal« skozi partituro. Orkestrski delež je bil v zvokovni vertikali izrazito »pastozen«, če že ne kar »akvarelen«. Kljub temu je bil zvok ves čas dober, kar je ob vrhunskih pevcih lahko zadostna podlaga, da zadeva učinkuje, saj Wagnerjeva glasba to v precejšnji meri prenese.
Vendar je Wagner dodelil orkestru vlogo dejavnega protagonista. Zato ni dovolj, da smo lahko v pogosto precej amorfni zvokovni masi prepoznavali vodilne motive. Orkester ima namreč tudi karakterno izrazno vlogo, ki pa ji z ohlapno artikulacijo, neizdelanimi detajli ter brez vsaj mestoma »poravnane« vertikale ni mogoče zadostiti, pa tudi kakšna jasna sprememba tempa bi delovala osvežujoče.
