Tiskane izdaje
V prvih letih 70. let prejšnjega stoletja so se v eni od zibelk ameriške popularne glasbe Kaliforniji dogajale velike spremembe. Plemenska srečanja (Gatherings of the Tribes) ali kot so se še imenovali Human Be-Ins, ki so od sredine 60. let predstavljali poglavitne kulturne dogodke mladih, ki so v sebi združevali novodobno umetnost najrazličnejših zvrsti, s prevladujočo psihedelično glasbo in hitro razvijajočim se hipijevstvom, so začela hitro izginjati, ob ukinitvi naborniške vojske v ZDA leta 1972 pa je tako rekoč čez noč usahnil tudi prej tako močan protivietnamski naboj, do takrat eden od elementov, ki je siceršnjim srečanjem mladine dajal tudi politični prizvok.
Hipijevske iluzije o tem − koliko so bile dejansko iskrene, je mogoče na dolgo in široko razpravljati − je pomagala prizemljiti tudi afera Watergate in še kaj. Vse to se je seveda korenito poznalo tudi na glasbi. Še do pred kratkimk tako plodovito in stimulativno okolje predela San Francisca, sloviti Haight-Ashbury, iz katerega je izšlo ogromno skupin, ki so vsaka zase utemeljile nov, svež slog in zvok, kot denimo Grateful Dead, Janis Joplin andthe Holding Company, Jefferson Airplane ali pa Quicksilver Messenger Service, se je nekako izpelo, skupine so ali odšle ali razpadle, hipiji so se izselili, stare, viktorijanske hiše pa so pokupili novodobni bogataši.
Vendarle pa glasba seveda iz tega okolja ni izginila, le spremenila se je. »Poletja ljubezni« iz leta 1967 je bilo nepreklicno konec in z njimi tudi gledanja na svet skozi barvasta očala, vsaj za tisto generacijo. Začele so nastajati nove skupine, z drugačnim glasbenim izrazom, predvsem pa z drugo vsebino. Ena izmed takih je tudi skupina Montrose, ki je leta 1973 nastala v San Franciscu. Nikoli ni dosegla prav zavidljivih prodajnih uspehov ali dih jemajočih uvrstitev na glasbenih lestvicah, je pa bila zaradi svojega pristopa h glasbi in njene izvedbe močno vplivna. To so skozi nekaj desetletij priznavali in še priznavajo mnogi, bivši in sedanji glasbeniki svetovnega formata.
Fant iz Denverja pobegne v San Francisco
Ustanovitelj skupine se je kot Ronald Douglas »Ronnie« Montrose 29. novembra 1947 rodil v San Franciscu. Njegova mama je prihajala iz Colorada, oče pa iz Nebraske. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina zaradi finančnih težav in zapletov na trgu dela za več let preselila v Denver, kjer je Ronnie tudi preživel zgodnja najstniška leta. Ko je dopolnil 16 let, je bila želja po igranju glasbe tako močna, novice o živahnem dogajanju v San Franciscu pa tako vabljive, da je pobegnil od doma in jo z le nekaj dolarji v žepu in zmahano kitaro v starem kovčku mahnil naravnost v San Francisco.
Nekaj časa je igral v lokalnih skupinah in si hitro gradil sloves izvrstnega kitarista, ki so ga pogosto vabili na snemanje albumov drugih izvajalcev. Kot raznolik in splošno zelo uporaben, zanesljiv kitarist je bil tako povabljen na snemanje albuma Tupelo Honey irskega pevca Vana Morrisona, ki je izšel leta 1971, kjer je spoznal producenta Teda Templemana, kot studijski glasbenik pa je nastopil tudi na ploščah kontroverznega dua Beaver & Krause in slovitega jazzovskega pianista Herbieja Hancocka. Igral je tudi v zasedbi Edgar Winter Group in na njihovem največjem hitu Frankenstein s plošče They Only Come Out at Night, ki je izšla novembra 1972.
Spomladi leta 1973 se je Montrose odločil, da zapusti superuspešne Edgar Winter Group in ustanovi svojo skupino.
Pa nekajtedenskem iskanju je v skupino pripeljal basista Billa Churcha, bobnarja Dennyja Carmassija in pevca Sammyja Hagarja, ki je kasneje svetovno slavo dosegel kot pevec še ene kalifornijske skupine, Van Halen. Skupina, ki se je takrat imenovala še Ronnie Montrose and Friends, je izkoristila poznanstva iz obdobja studijskih snemanj za druge izvajalce in vzpostavila stik s producentom Tedom Templemanom. Ta jim je, po tem, ko je slišal njihove demo posnetke, zagotovil pogodbo za snemanje plošč z založbo Warner Brothers. Ronnie Montrose and Friends so se prvič uspešno pojavili v javnosti 21. aprila 1973, ko je lokalna radijska postaja prenašala njihov 45-minutni nastop. Posnetek nastopa sicer nikoli ni uradno izšel na nobenem nosilcu zvoka, je pa dolga leta med zbiratelji krožil kot bootleg. Skupina je takrat v živo prepričljivo odigrala vse skladbe iz bodočega prvega albuma in še tri skladbe, ki jih na prvem albumu ni.
Skupina se je nato zaprla v snemalni studio in pod budnim očesom (ušesom) izkušenega Teda Templemana posnela svoj prvi album, ki je z naslovom Montrose v ZDA izšel 17. oktobra 1973. Album sprva ni bil prav nobena uspešnica, ne po prodaji ne po uvrstitvah na lestvicah, saj se je uvrstil le na 133. mesto lestvice revije Billboard. Kasnejša leta in celo desetletja pa so pokazala, da je album pravi »speči agent«, v majhnih, ampak stabilnih količinah se je prodajal skozi leta in čez čas dosegel milijon prodanih izvodov, s čemer je pridobil platinasti status. Montrose so takrat, predvsem v Veliki Britaniji, opisovali kot »ameriški odgovor na Led Zeppelin«, njihov prvi album pa je skozi desetletja močno vplival na heavy in hard rockerje širom po svetu, med njimi, denimo, na Iron Maiden, ki so skladbe s tega albuma igrali na svojih nastopih ali pa jih, seveda delno predelane, celo uvrščali na svoje plošče. Kakorkoli že, prvi album vsebuje odlično odigran hard rock, ki včasih že potegne na heavy in še danes predstavlja klasiko ameriškega in svetovnega težkega rocka.
Sprememba sloga in drugi album
Nezadovoljen s slogom skupine, ki je po njegovem preveč vztrajala na »enodimenzionalnem ponavljanju preprostih vzorcev«, je Eddie Montrose pred izidom drugega albuma Paper Money, ki je v ZDA izšel 11. oktobra 1974, skupino zapeljal v nove vode. Zvok je oddaljil od težkega rocka, ga zmehčal in mu dodal primesi soula. To ni prav nič veselilo basista Billa Churcha, zato je odšel, na njegovo mesto pa je vskočil Alan Fitzgerald. Zanimivo je to, da je kljub precejšnjim spremembam v zvoku in slogu njihove glasbe, precej mlačnem odzivu glasbenih kritikov in mešanih občutkih kupcev plošč album po prodaji za dvakrat presegel prvi album in se od vseh njihovih albumov uvrstil najviše na lestvicah, namreč na 65. mesto.
Montrose so nato kot del Warner Bros Music Showa, ki je vseboval še skupine Tower of Power, Little Feat in The Doobie Bros. odšli na skoraj dveletno turnejo, na kateri so promovirali svoj drugi album. Že dlje časa tleče nesoglasje med Eddiejem in Hagarjem je počasi začelo dobivati neobvladljive razsežnosti in Hagar je februarja 1975 dokončno zapustil svoje soglasbenike. Na njegovo mesto je vstopil Bob James, ki je prišel iz Los Angelesa. Hagar je kasneje pripovedoval, da Ronnieja nenadoma niso več zanimale njegove pesmi. »Prinesel sem najmanj deset novih skladb, on pa je avtorje iskal celo zunaj skupine, tega sem imel počasi dovolj,« je pojasnil, »poleg tega je nekako pozabil napisati moje ime na skladbe, ki sva jih napisala skupaj.« V še nadaljnjem razširjanju zvočne podobe skupine se je zasedbi priključil še pianist Jim Alcivar.
V naslednjih letih je skupina izdala še dva albuma, Warner Bros. Presents Montrose leta 1975 in Jump on It leta 1976. Pod okriljem slovitega promotorja Billa Grahama so postali velika koncertna atrakcija. Odre širom po ZDA in Kanadi so si delili z največjimi, kot so Rolling Stones, Kiss, Peter Frampton, Yes, Rush, The Eagles, Journey in Aerosmith. Proti koncu leta 1976 je skupino zapustil pevec Bob James in sledil je njihov zadnji nastop na starega leta dan, 31. decembra 1976 v sloviti dvorani Winterland v San Franciscu. Po tem nastopu je skupina dokončno razpadla, Ronnie Montrose pa se je na sceni znova pojavil dve leti pozneje s svojim prvim, povsem instrumentalnim solo albumom Open Fire, na katerem je igral tudi Edgar Winter. V tem obdobju je sodeloval s slovitim jazzovskim bobnarjem Tonyem Williamsom, na začetku leta 1979 pa je ustanovil skupino Gamma, ki je izdala dva albuma.
Samomor
Ronnie Montrose je umrl 3. marca 2012. Večina je najprej menila, da je izgubil dolgoletni boj z rakom na prostati, vendar je mrliški oglednik okraja San Mateo kasneje uradno objavil, da se je Ronnie ustrelil z dvocevko. V njegovem telesu so našli precejšnjo količino alkohola, njegovi prijatelji in člani skupine pa so pripovedovali, da je bil samomor posledica spleta več okoliščin. Ronnie se je namreč od rane mladosti boril s klinično depresijo, k poslabšanju njegovega počutja pa sta nedvomno prispevala smrt njegovega strica, s katerim sta si bila zelo blizu, in smrt njegove psičke Lole, ki mu je več kot desetletje pomagala premagovati težave zaradi raka na prostati. Kljub tragični in prezgodnji smrti Ronnie Montrose ostaja eden najbolj samosvojih in raznovrstnih kitaristov in avtorjev v zgodovini rocka.
