Tiskane izdaje
Zasedba Moonlight Sky je spet kvartet, saj se je triu pridružil klaviaturist, in je kot odlično naoljena glasbena mašina začel drveče izvajati hitrejše skladbe s svojega novega albuma, ki so ga preigrali v celoti. Za lažje razumevanje lahko njihovo glasbo opišemo kot jazz rock oziroma fusion, v katerem se raztopijo tudi številne druge glasbene zvrsti, od klasike do etna.
Čeprav zasedba enakopravno tvori celovitost zvoka, pa je osnovna konstrukcija taka, da sta temelj, torej levo in desno nogo predstavljala baskitarist in bobnar. Na teh osnovah pa sta se v solističnih izletih izmenjevala desna in leva roka, kitarist in klaviaturist. Drzne zvočne strukture so popeljale občinstvo do zaključne skladbe na albumu But I Like the Blues, s katerim so se poklonili enemu svojih glavnih glasbenih temeljev, bluesu. Nato pa je zasedba v nadaljevanju pripravila paket makedonskih ljudskih pesmi, prearanžiranih v sodobne zvočne podobe. Kot pevka je nastopila gostja Marta Kosturska, ki je s Petricem na akustični kitari začela s prepevanjem nežnih ljubezenskih otožnic, ko jo je zamenjal klarinetist Goran Bojčevski, pa so zdrveli v hitrih sedemosminskih taktih skozi makedonske ore, ki so očitno zelo primerni tudi za improvizacijo.
Ko so tako ognjevito končali koncert, jih je navdušeno občinstvo priklicalo na oder, kjer so Moolight Sky z gostoma v dodatku izvedli makedonsko ljudsko ljubezensko žalostinko Jovano Jovanke. To eno najlepših in najbolj popularnih makedonskih pesmi so izvedli tako krhko, kot jo običajno izvajajo, kakor tudi s povsem drvečimi avtorskimi in improviziranimi deli do frenetičnega konca, ki je občinstvo postavil na noge, da so nastopajočim stoje ploskali.
Moonlight Sky so še ena tistih slovenskih zasedb, ki bi jih lahko tržili tudi v tujini, če bi se na ministrstvu za kulturo in ministrstvu za gospodarstvo sploh resno ukvarjali s tem. Brez logistične in finančne podpore države je tudi izvoz popularne glasbe skoraj nemogoč.
