Moveknowledgement − razsežnost postrockovskega zvoka

Zasedba Moveknowledgement deluje petnajst let in je doslej izdala pet albumov, ki so slogovno precej različni, saj vsebujejo različne odtenke alternativnega rocka. Drevi bo skupina v okviru odprtja nove, šeste sezone v ljubljanskem Kinu Šiška predstavila nov album See, ki je izšel pri založbi Beton Records in so ga napovedali s singlom Talk/Bad Day.

Pomen skupine Moveknowledgement za slovensko popularno glasbo je v njeni robnosti, mejni pojavnosti, ki pa se je po letih glasbenega tipanja ustalila v modernem postrockovskem zvoku, ki je kot nalašč za glasbene odre tudi drugod po svetu. To je še posebej očitno na novem albumu See.

Vpogled v notranje delovanje zasedbe sta nam ponudila klaviaturist Miha Šajina in pevec Miha Blažič - N'Toko. Zadnji pravi, da je v skupino prišel leta 1999, ko je bil star devetnajst let. »Album izdamo na tri, štiri leta. Ko se nabere dovolj pesmi.«

Z leti se je tako zasedba kot tudi njena glasbena izraznost precej spreminjala in se ustalila v sedanji postavi; klaviaturist Miha Šajina, basist Dejan Slak, pevec Miha Blažič, bobnar David Cvelbar in kitarist Uroš Weinberger. »Od leta 2005 imamo stalno postavo in skupaj smo oblikovali svoj prepoznavni zvok. Ta je sicer na vsakem albumu nekoliko drugačen, vendar se radikalno od njega ne oddaljujemo,« pravi Blažič.

Zasedba je svoj prvenec izdala leta 2003 z naslovom Sun Sun, naslednji album Ant People iz leta 2005 je bil že bolj minimalističen, manj ambiciozen, nekoliko bolj soulovski in hiphopovski. Šajina pojasnjuje, da so težko usklajevali delo skupine z drugimi glasbenimi projekti, saj ima N'Toko veliko dela s svojo kariero, klaviaturist Miha Šajina ima druge glasbene projekte, predvsem skupino Ewok, basist Dejan Slak ima še zasedbi Dubzilla in Kill Kenny, kitarist Uroš Weinberger pa je tudi slikar.

Novi album See premore presenetljivo obilico moderne, všečne, nekoliko že postrockovske glasbe, ki še vedno ostaja na robu ostrine. Na njem so v osmih skladbah spretno uravnotežili ostrino izpovedi in širšo sprejemljivost za občinstvo. Šajina pojasnjuje, da sta prejšnja dva albuma Listen to Nabukadnezar (2007) in Pump Down (2011) temeljila predvsem na rockovski ostrini. »Z novim albumom pa smo zaplavali tudi v vode nekih balad. Ne vem, ali zato, ker smo nekoliko starejši, bolj zreli. Po dolgem času sta na novem albumu pristali dve Moveknowledgement baladi, seveda bolj po naših kot pa po radijskih merilih. Vedno nas je zanimala kombinacija mehko-trdega.«

Moveknowledgement se lahko brez težav glasbeno in širše umetniško postavijo povsem enakopravno na evropske glasbene odre. Vendar pa so realne možnosti za kaj takega minimalne, pravita Blažič in Šajina. Zadnji pojasnjuje, da so si vedno želeli preboja v tujino. »Mogoče še nismo prišli v stik s pravim človekom, ki bi nas prodal na evropsko tržišče. Glasba je že takšna, da bi se po festivalih gotovo lahko igrala. Ni pa nekih menedžerjev, ki bi se tega lotili.«

Blažič pa dodaja, da očitno »še nismo tako dobro vpeti v ta mednarodni prostor. So pa tu tudi povsem osebni razlogi. Člani skupine smo ali v službah in pri različnih projektih, tako da živimo od drugih stvari. Posvetiti se mednarodni karieri zahteva ogromno časa, energije in denarja. In ne pride čez noč, da lahko živiš od tega. Moraš leta vlagati v to, imeti turneje. To je zdaj za nas postalo prezahtevna operacija.«