Tiskane izdaje
V Slovenski filharmoniji bo nocoj koncert v spomin na Rada Simonitija, saj letos praznujemo stoletnico njegovega rojstva. Na koncertnem večeru Preproste besede bo Slovenski komorni zbor pod taktirko Martine Batič izvajal njegove samospeve in zborovske skladbe za mešani, ženski in moški zbor.
Obletnico rojstva različne zasedbe praznujejo že vse leto, v založništvu JSKD bo izšla tudi zbirka Simonitijevih zborovskih skladb za mešane, moške in ženske zbore Preproste besede.
Skladatelj in dirigent Rado Simoniti se je rodil v Fojani v Goriških brdih. Osrednja prireditev ob jubileju je bila spomladi na gradu Dobrovo. Na rojstni hiši v Fojani so odkrili spominsko ploščo, na gradu pa odprli tudi razstavo o njegovem življenju in delu.
»Muzika se piše s srcem, ne z logaritmi v roki,« je misel, ki ji je ostajal zvest vse življenje. Od zgodnje mladosti je v zborih gojil občutek za melodijo kot osrednji element ustvarjanja in poustvarjanja. Vokal je ves čas osrednji govorec Simonitijevega glasbenega jezika.
Živel je z glasbo in za glasbo
Včeraj je na predstavitvi zborovske monografije, ki jo je izdal Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, sodelovalo nekaj poznavalcev Simonitijevega ustvarjanja. Muzikolog dr. Primož Kuret, tudi avtor uvodnika k monografiji, je dejal, da se je »Simoniti s svojim delom neizbrisno uveljavil kot dirigent in skladatelj, ki je osvajal z izjemnim melodičnim darom, poznavanjem človeškega glasu in še posebej kot eden najboljših zborovodij, kar smo jih Slovenci kdaj imeli.
Uglasbil je besedila Mateja Bora, Ivana Cankarja, Karla Destovnika, Alojza Gradnika, Iga Grudna, Srečka Kosovela, Pavleta Oblaka, Toneta Pavčka, Smiljana Samca, Toneta Seliškarja, Cirila Zlobca, Ludvika Zorzuta, Otona Župančiča in drugih. Osrednji element njegovih skladb je melodija, mediteransko čustvena in mehka, trpka, pa zvočno impresivna.
Po strukturi njegova dela harmonsko niso zapletena, ampak približana ljudskemu občutju. Simoniti je živel z glasbo in za glasbo, njegovi samospevi so dragocen prispevek k bogati tovrstni literaturi pri nas, zlasti samospevi na Kajuhova besedila.« Danes Simonitija večina pozna kot tistega, ki je uglasbil primorsko himno Vstajenje Primorske.
Vasko Simoniti, eden od skladateljevih sinov, ki se ga spominjamo tudi kot ministra za kulturo, je povedal, da je bila »glasba v njihovi družini doma, njegov ded Anton je bil organist in je prenesel ljubezen do glasbe tudi na otroke.
Očetu je predal ljubezen do lepote muzikalnosti, ki se je med briškimi griči zlivala z mehkobo pokrajine. Prepričan sem, da je oče komponiral vsaj del skladb z bogastvom ljudskega glasbenega izročila v sebi, ki ga je vsrkal vase v zgodnjem otroštvu.
Polet duše, ki ob ustvarjanju harmonij doživlja poseben zanos, je v njem budil življenjsko samozavest, odločnost in pokončnost, ki jo je, ko je bilo treba, pokazal kot patriot in zaveden Primorec. Toda vedno, se mi zdi, je v svojih delih ostal liričen, čustveno odprt, a ne hrupen in herojsko patetičen, ampak topel in intimen v glasbenem izrazu.«
Partizanka Ana
Rado Simoniti je bil med leti 1939 in 1943 vodja zbora v ljubljanski Operi. V tem času je študiral kompozicijo in dirigiranje. Leta 1943 je odšel k partizanom, kjer je prevzel vodstvo zbora primorskih Slovencev. Po letu 1945 je deloval kot dirigent v ljubljanski Operi.
Leta 1949 je kot dirigent zbora Slovenske filharmonije prejel Prešernovo nagrado za dirigiranje in organizacijo zbora Slovenske filharmonije. Napisal je okrog šeststo del. Med pomembnejšimi so prva slovenska partizanska opera Partizanka Ana, samospevi na besedila Karla Destovnika - Kajuha ter neuradna primorska himna Vstajenje Primorske.
