Na festivalu Okarina najde vsako uho svojo glasbo

Že 26. poletje zapored festival Okarina na Bledu poskrbi za glasbeno drugačnost. Leo Ličof, njegov ustanovitelj in umetniški vodja, napoveduje, da bodo letos odlični izvajalci z jasnim sporočilom o pomembnosti multikulturnosti od 26. julija do 7. avgusta nastopili na Blejskem gradu in obalni promenadi.

Kako je festival nastal?

Nastal je leta 1991, in to zaradi moje velike ljubezni do glasbe pa tudi dejstva, da je organiziranje tovrstnih dogodkov takrat postalo bolj preprosto. Ljubljana je že nekaj let imela festival Druga godba, Gorenjska pa takega festivala še ni imela. Zdelo se mi je, da je Bled zanj povsem primeren. Ne smemo pozabiti, da je Bled svojčas gostil najpomembnejše državne, takrat še jugoslovanske, glasbene festivale. Takrat so na njih nastopale velike mednarodne zvezde, bil pa je znan tudi po turnirjih bridža in šahovskih turnirjih.

Glasbe sveta predstavlja ta festival v sami srčiki slovenstva, glede na to, da je postala gorenjska Avsenikova narodno-zabavna glasba nekakšen sinonim za slovenstvo.

Kako so na začetku na festival gledali domačini in kako turisti?

Domačini sprva precej zadržano. A na srečo se v vsakem okolju vedno najde nekaj radovednežev, ki jih tovrstne stvari navdušijo. V 26 letih se je festival končno prijel tudi pri domačinih, saj se ti navsezadnje zaradi turizma tudi sami vsak dan srečujejo z drugačnostjo, tako da ta ni nič več posebnega, kot je bila sprva. Festival je iskal svoj prostor pod soncem in se selil z enega prizorišča na drugo. Prvih pet let se ga je turizem v resnici otepal, šele kasneje so spoznali, da je festival Okarina izjemna dodatna ponudba, ki so je lahko deležni njihovi gostje. Na prireditve je poleg gostov začelo prihajati vse več domačinov in okoličanov; na Vlada Kreslina je v park prišlo pet tisoč ljudi. Tako se je po desetletju delovanja festivala tudi občina začela zavedati, da ga je treba ohraniti. Pomagali pa so tudi župani sosednjih občin. Končno ga je pod svoje okrilje vzel zavod za kulturo na Bledu in ga začel redno financirati.

Gotovo je festival Okarina pomembna popestritev tudi turistične ponudbe Bleda.

Seveda. Če pride zasedba, recimo, iz Irske, gredo Irci, ki so na Bledu, na koncert in pojejo in plešejo zraven. To sprosti tudi drugo občinstvo in domačine, da zaplešejo. Mnogi me kličejo iz tujine in sprašujejo, kdo bo letos nastopil na festivalu. Je pa tudi res, da je bil ta do pred dvema letoma medijsko skrajno zapostavljen in se za njegovo promocijo nismo skorajda nič potrudili. Šele lani smo ga prvič začeli resno promovirati, saj je bil program tako zelo kakovosten in bi bilo škoda, da bi šel mimo občinstva, ki ni ravno takrat na Bledu.

Nekoč je imel festival ambicijo, da bi se ga slišalo po drugih koncih Slovenije.

Kmalu po začetku, mislim, da leta 1995, sem se odločil za napačen koncept organiziranja dogodka. Festival sem za nekaj časa skorajda v celoti prepustil drugim. Ideja je bila, da bi si nastopajoče delili z Ljubljano, Mariborom, Celjem, Bovcem in še kakšnim krajem. Če bi vsak vzel, recimo, teh šest nastopajočih, bi se stroški zelo znižali pa še drugo občinstvo po Sloveniji bi lahko prisluhnilo zanimivi glasbi. Zgodilo pa se je, da so hoteli v nekaterih krajih vzeti le nekatere od nastopajočih, nekateri pa so zadnji hip odpovedali sodelovanje. Stroški pa so bili zastavljeni za vse, tako da sem takrat s prihodkom od gostilne Okarina celo reševal festival Okarina.

Že vrsto let ste programski direktor festivala. Kakšna se vam sicer zdi slovenska festivalska poletna glasbena scena v Sloveniji?

V Sloveniji ni nobenega festivala preveč. Se mi pa zdi, da so premalo povezani s turizmom in da bi se tu dalo še veliko narediti. Festivali so krasen način druženja, kar je zelo pomembno za vsako skupnost.

Kakšne glasbene poslastice pa ste pripravili za letos?

Za vsaka ušesa nekaj. Festival ostaja zvest etno kulturi, v kateri iščemo različnost interpretacij osnovnih korenin glasbe. Iz Turčije imamo zanimivo zasedbo Baba Zula, ki se predstavlja kot psihedelični folk iz Istanbula. Iz Španije prihaja Javier Paxariño Trio, ki igra mediteransko-severnoafriško-andaluzijski jazz. Gostili bomo alžirsko zasedbo Djmawi, ki že več kot desetletje prepleta rock, metal, reggae, alžirski chaabi in gnawa ritme. Iz Memphisa bo prišla fantastična soul pevka Toni Green, ki jo bo spremljala francoska soul zasedba Malted Milk. Od domačih umetnikov bo nastopila Svetlana Makarovič z bogatim, ne samo glasbenim, repertoarjem. Sirventés iz jugozahodne Francije pa bodo v okcitanščini prepevali srednjeveške uporniške balade ...