Tiskane izdaje
Seveda brez talenta in svojevrstne bluesovske pevske interpretacije ne bi šlo (vsaj ne 40 let, kolikor že traja njegova kariera), ampak najbolj zanimiva v Zuccherovi biografiji so naključja. To, da je bil v ključnih trenutkih na pravem mestu, kjer je spoznal prave ljudi ali pa so oni v pravem trenutku slišali njegovo glasbo – to mu je odprlo pot v svetovno slavo.
Prvo usodno srečanje se mu je zgodilo pri trinajstih letih, ko je živel še s starši v Toskani. Njegov sosed je bil temnopolti ameriški študent iz Memphisa, enega od križišč južnjaške afroameriške glasbe vzdolž Misisipija – bluesa, soula, countryja in rock'n'rolla (tudi Elvis je bil tam doma, takrat še živ).
Sosed ga je spoznal s tamkajšnjimi klasiki, in čim mu je na kitaro zaigral The Dock of a Bay Otisa Reddinga, se je Zucchero (kot so ga klicali že v šoli, ker je bil mil in miren) usodno zaljubil v te glasbene žanre. Začel je prijatelje združevati v bende in pisati lastno glasbo, ki je (bila) navdihnjena z bluesom, soulom in rockom, a domiselno pomešana z njegovimi italijanskimi, mediteranskimi koreninami.
In prav s to kombinacijo je Zucchero sčasoma vzbudil zanimanje tudi zunaj meja matične domovine. Hja, Evropejec bo Američanu pač težko prodal blues – moral ga bo začiniti z nečim lokalnim, svojstvenim, da bo Američanu deloval eksotično in morda zanimivo.
A pot do tja ni bila kratka in enostavna. Zucchero je od leta 1970 igral po raznih bendih, se z njimi udeleževal festivalov, pisal skladbe za druge izvajalce, leta 1982 pa je stopil na samostojno pot z nastopom v San Remu. Prvi albumi so dosegali le zmeren uspeh, čeprav je Zucchero veliko vlagal vanje, snemal v ZDA (tudi s priznanim ameriškim glasbenikom Randyjem Jacksonom).
Prodor v Italiji mu je uspel šele s četrtim albumom Blue's leta 1987, ki je z 1,5 milijona izvodi postal najbolje prodajana italijanska plošča dotlej. Na njej so bile skladbe, ki so Zuccheru prinesle nova usodna naključja.
Prvo takšno je bil legendarni ameriški jazzist Miles Davis, ki je bil ravno takrat na turneji v Italiji. Po nekem koncertu je v restavraciji njegovo pozornost z radia pritegnila pesem Dune mosse. Davis se je pozanimal, kdo jo poje, in izrazil željo, da bi tudi sam rad igral na posnetku. Njegovi »ljudje« so poiskali Zucchera, ki je bil tedaj ravno na dopustu. Ko je slišal, da ga išče Miles Davis, je mislil, da se nekdo šali.
Ampak sanje so bile resnične – in Zucchero je naposled odpotoval v New York, kjer sta z Davisom skladbo posnela na novo. V tistem času se je na odru podružil z idolom iz mladosti Joejem Cockerjem, v Memphisu, kamor je šel leta 1989 snemat naslednji album Oro incenso & birra, pa je spoznal tudi Erica Claptona, ki je na plošči zaigral kot gost.
Plošča je bila prodajno še uspešnejša od predhodnice, še eno naključno srečanje pa je Zuccheru dokončno odprlo pot v mednarodni uspeh. V nekem studiu v Londonu je naletel na Paula Younga, britanskega pop zvezdnika z začetka osemdesetih, in ta mu je navdušen povedal, da je v Italiji na počitnicah slišal pesem Senza una donna (z albuma Blue's), in tudi on izrazil željo, da bi jo z njim kdaj zapel.
Tako je leta 1990 nastala nova verzija skladbe Senza una donna (Without a Woman), s katero je Zucchero dokončno osvojil vrhove evropskih lestvic. Pesem je izšla na kompilaciji angleških verzij skladb z njegovih prejšnjih albumov, namenjeni evropskemu trgu. Evropa je dokončno padla.
Ponudbe in vabila so začeli deževati z vseh glasbenih koncev: Zucchero je pel s Stingom, Eltonom Johnom, Ericom Claptonom, Lucianom Pavarottijem, Bonom iz U2 in s skupino Queen, ki je Zucchera kasneje menda celo snubila, da se ji pridruži za stalno, kar pa je modro odklonil.
Toda medtem ko je kariera odletela med zvezde, se je Zucchero med štirimi stenami doma soočal z največjo krizo. Uspeh pač spremeni življenjski slog in to dostikrat usodno vpliva na družino. Ločitev od žene ni prinesla le depresije, iz katere se ni pobral dve leti, temveč tudi nov album Miserere (1992), ki je bil temu ustrezno temačnejši in bolj žalosten. Ne glede na to, da sta na njem gostovala Bono in Luciano Pavarotti. A tudi Miserere je pošel v milijonski nakladi.
Od sredine 90. let naprej je Zucchero redno izdajal albume, med najodmevnejšimi sta bila Spirito DiVino (1995) in Shake (2001), ki sta dala novi svetovni uspešnici Il volo in Baila morena. Doslej je izdal dvanajst studijskih albumov, na katerih se stilsko giba med bluesom, rockom, funkom in popom in redno gosti velika, predvsem ameriška glasbena imena. In še vedno dosegajo milijonske naklade.
Zadnji album Black Cat je izšel letos in z njim se je Zucchero vrnil spet k bolj surovemu bluesovskemu zvoku. In medtem ko širše občinstvo pada predvsem na njegove ljubezenske izlive, Zucchero nemalokrat izrazi tudi družbeno zavest, včasih z ironijo, včasih na meji kontroverznega. No, Partigiano reggiano, v katerem citira angažirano Bello ciao, nikakor ni hvalnica levi politiki, temveč gre za sarkazem, pravi.
Zucchero ima danes 61 let, živi na severu Toskane, ima veliko kmetijo, novo ženo in novega otroka. Kaže, da se mu še ni treba bati ne za zasebno življenje ne za kariero: z albumom Black Cat je prejšnji teden v Veroni začel novo evropsko turnejo in začetek ni mogel biti bolj veličasten: enajst razprodanih zaporednih koncertov v znameniti areni! Jutri sledi ljubljanska.
