Tiskane izdaje
Te so nato iz notnih zapisov preigrali na vajah ansambla bratov Avsenik. Le Slavko je igral brez not, po občutku, saj je v igranju imel rad »umetniško svobodo«. Podpečan doda, da sta z bratom na vajah uskladila vse podrobnosti glede končne zvočne podobe skladbe. Slavko je Vilku pogosto izrazil komentarje glede aranžmaja, na primer, »ali lahko tu še kaj poenostavimo ... tukaj moramo še dodati kaj živahnega … «, skratka, z izjemnim naravnim občutkom za glasbo in melodijo je soprispeval, da so skladbe imele obliko in zvok, ki sta bila všeč ljudem. Ko je Slavko te skladbe kasneje izvajal na odru z ansamblom, je vedno začutil, kaj je občinstvu všeč, in včasih kakšno stvar glede na odzive tudi spremenil.
»Z bratom Vilkom sta bila odlična kombinacija intuitivnega, ljudskega in akademskega načina ustvarjanja glasbe. Seveda je avtor mnogih skladb tudi brat Vilko. In tudi tu sta brata uskladila svoje glasbene občutke, s čimer so skladbe dobile popolno obliko in so bile ljudem všeč, hkrati pa jim po strokovni plati ni bilo kaj očitati.«
In harmonika?
Osnovne prijeme in harmonije mu je pokazal brat Vilko, Slavko pa je na svoj edinstveni način v to vključil ljudske elemente in značilnosti takratne plesne glasbe. Tako je nastal tako imenovani Avsenikov način igranja. Iznašel je tudi poseben način spremljave s harmoniko, tako imenovano tresenje. Ta element – kar je zelo zanimivo – mnogokrat slišimo tudi v današnji svetovni dance in pop produkciji.
»Lahko pa rečem, da je Slavko znal zaigrati svoje skladbe na popolnoma edinstven način, ki ga posnemajo mnogi, a ga ne morejo doseči. To dokazuje dejstvo, da je bil kot glasbenik izjemen in neponovljiv.«
Narodno-zabavna zvrst –
»Zaradi Slavka Avsenika in njegove glasbe sem se šel učit klavirsko harmoniko. Tudi pozneje, ko sem se začel učiti pozavno, sem kaj kmalu posegel po baritonu, ki je inštrument, značilen za Avsenikovo zasedbo. Bariton je bil 'kriv', da so me leta 1989 našli Avseniki. Opravil sem avdicijo in tri leta bil del njihove legendarne zgodbe. Bil je prijazen, deloven, preprost, skratka, izjemen človek.
Stroka?
Stroka pri nas ga je cenila, saj so mnogi priznani skladatelji in aranžerji (Bojan Adamič, Jože Privšek ...) prirejali njegova dela za različne glasbene zasedbe (simfoniki RTV SLO, Big Band RTV SLO, Perpetuum Jazzile ...). Vrata mu je na široko odprla tudi tujina. Nastopi v eminentni dvorani Berlinske filharmonije in nabito polne dvorane po svetu so le del dediščine, s katero je Slavko Avsenik z ansamblom za vedno zapisal Slovenijo na svetovni glasbeni zemljevid. »Ob tem je treba zapisati, da so njegovo glasbo cenile in izvajale tudi tako velike glasbene eminence, kot so Herbert von Karajan, James Last in drugi,« pravi Igor Podpečan.
Andrej Toplišek, član Okroglih muzikantov in Jazz Quinteta, o glasbi bratov Avsenik pove, da je njena posebnost v vrhunski, unikatni izvedbi edinstvenih skladb in aranžmajev. »Ko rečem unikatna izvedba, mislim na vrhunsko solistično kakovost vsakega posameznika tega ansambla. Vsak glasbenik pri Avsenikovem ansamblu je bil mojster svojega inštrumenta. Skladbe bratov Avsenik niso nič manj zahtevne in bogate kot na primer Mozartove ali Straussove. Poleg naštetega sta tukaj še ritmični način, ki je unikaten, ter način interpretacije pihalcev in pevcev. Vse skupaj seveda izvira iz naravnega talenta, ki ga je imel Slavko (glasbena perfekcija, zraven še dodana slovenska ljudskost), in potem še prenos tega glasbenega načina na druge člane ansambla, za kar je skrbel njegov brat Vilko. Bili so vrhunska zasedba, ki je na poseben način izražala občutke slovenskega naroda. Podobno kot pri Francetu Prešernu, le da v glasbi. Nerad rečem narodno-zabavna glasba, ker se mi zdi, da bi ji morali reči Avsenikova glasba.
Slavko je bil kot harmonikar nekaj posebnega ne samo zaradi izredne karizme, temveč predvsem zaradi kompozicij in izjemnega igranja na harmoniko. Vsi harmonikarji, ki igramo njegovo glasbo, se mu skušamo približati v izvajanju, ampak žal še do danes to ni uspelo nikomur. To je tipičen dokaz, da duše nekega človeka ne moreš kopirati. S harmoniko na odru je vedno fasciniral s perfektno izvedbo, brez kompromisov, in s tem je prepričal tako množice po svetu kakor tudi strokovnjake.
Studenec brez dna
Igranje Avsenikove glasbe na harmoniko je zelo zahtevno, podobno kot igranje klasičnih ali jazzovskih kompozicij. Ko enkrat obvladaš tehnično izvedbo Avsenikovih skladb, si opravil lažji del. Zahtevni del nastopi, ko začneš analizirati način Slavkove interpretacije. To je pa šola, ki se nikoli ne konča. To lahko poslušaš in poslušaš, a še vedno odkriješ kaj novega. Skratka, studenec brez dna.
Ne gre zanemariti čustvene plati njegove glasbe, ki ponazarja občutenje prebivalcev alpskega predela Evrope, kar je ena izmed posebnosti, ki jo je Avsenik predstavil najbolj elegantno do zdaj, skupaj s svojim ansamblom. Menim, da harmonika pri nas ne bi bila nikoli tako popularna, če ne bi bilo Slavka Avsenika. Verjetno ne bi bilo nikogar od kasnejših harmonikarjev, vključno z mano, če ne bi bilo njega.«
