Tiskane izdaje
Slovenski dirigent Marko Letonja je v enem letu dosegel svoj umetniški vrhunec, o kakršnem mnogi svetovni dirigenti lahko le sanjajo. Lani januarja je v milanski Scali dirigiral Hoffmannove pripovedke, letos januarja pa bo debitiral za dirigentskim pultom dunajske Državne opere.
Dunajska opera ima največji repertoar na svetu in lahko se pohvali z znamenitim orkestrom. Letonja je tako začel svoj veliki pohod, hkrati pa je od septembra lani generalni glasbeni direktor in šef dirigent orkestra v Strasbourgu, ostaja pa še umetniški vodja simfoničnega orkestra v avstralski Tasmaniji.
Letonja je na Dunaju zaslovel pred leti, ko je vskočil namesto obolelega avstrijskega dirigenta Franza Welserja-Mösta na koncertu Dunajskih simfonikov z dvema solistoma (Heinrich Schiff, Thomas Quasthoff) ter požel veliko priznanje.
Marjana Lipovšek, ki je bila na koncertu, je po njem izjavila, da bo »požrla metlo«, če Marko ne bo naredil velike dirigentske kariere. Dirigirati v Državni operi je dokaz svetovne kariere. Resda je potreba po dirigentih v operni hiši s tako velikim številom oper in baletov v eni sezoni velika, a je tudi »nabor« dirigentov, ki čakajo v vrsti za tak nastop, velik.
Naš dirigent bo dirigiral štiri predstave Pikove dame Petra Iljiča Čajkovskega, ki je sicer premierno postavitev doživela pred leti, a je bila zelo uspešna predstava v režiji slavne in drzne režiserke Vere Nemirove.
Pikova dama
»Problem Pikove dame je širši, kot so ga doslej razumevali različni interpreti. Sodobna Rusija je s številnimi pojavnimi oblikami družbene strukturiranosti presenetila tako znotraj kot zunaj države. Opera Čajkovskega ima vrsto elementov, ki se lahko spogledujejo s sodobnostjo, ki pa za zdaj še ne stopa v ospredje dunajske predstave ... Korak naprej je že posodobitev, v kateri ni težko prepoznati časa leninizma in prvega socializma, tako da bi se opera pravzaprav lahko dogajala nekako v dvajsetih, tridesetih letih prejšnjega stoletja. Scenograf Johannes Leiacker je namenoma ustvaril precej siv, skorajda odvraten ambient.«
Spretna je rešitev uvodne scene z otroškim zborom, ki za razliko od sanktpeterburškega vojaškega ambienta (v tradicionalnih izvedbah opere) tokrat nastopa v internatskem okolju nekakšne pionirske vzgoje z obveznim skupnim koračniškim petjem. Pikova dama zahteva povsem zrele interprete, ki jih ni treba natančno režijsko voditi, ampak jim dopustiti odprte možnosti osebnega čutenja lika v okviru danega režijskega koncepta.
Grofica je v Pikovi dami bistvena za zaplet, groteskni preobrat in posledično tragični razplet; na Dunaju tokrat z veliko nestrpnostjo pričakujejo prvi nastop v tej vlogi slavne temnopolte mezzosopranistke Grace Bumbry.
V Državni operi je nastopala predvsem v šestdesetih letih pa tja do leta 1990. Bila je Amneris v Aidi, Ulrika v Plesu v maskah, Bizetova Carmen, Santuzza v Cavallerii rusticani, Eboli v Don Carlosu, naslovna Bellinijeva Norma, Straussova Saloma in Azucena v Trubadurju. To so same nosilne dramske mezzosopranske vloge, kot jih pojejo le najboljše pevke. Logično je, da je po Christi Ludwig, Marthi Mödl, Jeleni Obrazcovi, Anji Silja prišla na vrsto ona kot grofica in upati je, da bo naslednja naša Marjana Lipovšek.
Herman je večkratni slepar, v bistvu pa žrtev svoje preračunljivosti; spet ga bo interpretiral ameriški karakterni tenorist Neil Shicoff. Že pred leti je bil v interpretativnem razponu velik; niansiran, doživet, eksponiran do skrajnih leg, a hkrati ne nenadzorovan. Imel je občutek za identiteto vseh leg in trenutkov, kar niti malo ni lahko. Naj spomnimo, da je v Pikovi dami na Dunaju v vlogi Hermana pel naš slavni tenorist Jože Gostič, in sicer v letih 1953 in 1954, ko je Državna opera gostovala v hiši Thater an der Wien (ker je bila matična opera po vojni bombardirana).
Liza bo sopranistka Marina Poplavskaja, Tomski baritonist Tómas Tómasson, Jelecki baritonist Boaz Daniel ... Najbolj zanimiv bo sprejem Dunajskih filharmonikov novega dirigenta Marka Letonje. Filharmoniki »igrajo Čajkovskega s patosom, z eksponiranimi dinamičnimi razponi, kar povečuje romantični kolorit glasbe, ne glede na scenski okvir predstave.
Čajkovski je znal z orkestrskim zvokom podpirati čustva junakov na odru, zelo je pazil, da jih ne preglasi. Znal je izkoristiti zvok posameznih inštrumentov, na primer fenomenalnega solo klarineta v sklepnem prizoru Hermana z grofico, sekcije violin v dramatičnem pričakovanju razpleta«, sem tedaj zapisal in ugotovil, da je Pikova dama zelo uspešna predstava. »Ni treba Rusov na odru, da je nekaj prepričljivo rusko!«
