Tiskane izdaje
Simpatičen, oblečen v rumeno majico, z razmršenimi lasmi, me počaka nedaleč od Kuda France Prešeren, kjer bo v sredo nastopil na velikem odru 20. Festivala Trnfest. Leon Matek pove, da bo tretjič nastopil na tem festivalu. »Ker je to že zelo dolgo nazaj, bi natančen datum moral preveriti, a mislim, da sem na ta oder prvič stopil že leta 1997!«
Je samosvoj in pronicljiv glasbenik, ki bi ga bilo težko ukalupiti v klasičen izraz kantavtor. »Tudi jaz sem bil nekoč le fant s kitaro, toda zelo hitro sem ustanovil prvo rock skupino, s katero sem imel svoje prve nastope.« Leon se je na našem glasbenem prizorišču pojavil leta 1987 kot član skupine Prepozno za krokodile, 1995 je z Mirkom Seškom ustanovil skupino Juhej in Vuhmepiš, po njenem razpadu pa leta 2003 začel sodelovanje z Minko Đonlić in ustvaril duet LeonzMinko. »Na odru redko nastopam sam. Rad sodelujem z različnimi glasbeniki, ki oplajajo mojo glasbo, in z njimi igram.«
Razloži mi, da ima kantavtorstvo v Sloveniji tradicijo in je precej močno. Ne le Frane Milčinski Ježek, Marko Brecelj, Tomaž Pengov, temveč tudi Iztok Mlakar, Tomaž Domicelj, Jani Kovačič, Adi Smolar, našteva stebre. »Veliko je že uveljavljenih ustvarjalcev, slovenska kantavtorska glasba pa je zelo močna tudi pri mlajših generacijah. Ksenija Jus, Tadej Vesenjak, Gorazd Lampe, Peter Andrej, Boštjan Narat, Katarina Juvančič... Nekateri ustvarjalci so izrazito intimistični, ukvarjajo se z ljubezensko liriko, nekateri z družbenimi in socialnimi tematikami. Sebe vidim nekje vmes. Iščem univerzalne teme, ki jih najdem v tem prostoru in času. V svoji liriki se resda dotikam aktualne tematike, a hkrati nočem biti angažiran na ravni dnevne politike.«
Pred kratkim je izšla njegova šesta plošča. V okviru Kuda France Prešeren je izdal dva samostojna albuma. Pred štirimi leti prvi samostojni CD Zrno, na katerem je tradicionalno melodiko in ritme prevedel v osebni kontekst urbanega folk šansona, letos pa je izšla plošča Most. »Celotna ekipa, s katero sem sodeloval, je opravila odlično delo in to se zagotovo sliši in vidi na albumu. Koproducent je Sašo Kalan, ki je bil hkrati tonski mojster in snemalec, medtem ko sva vokale snemala z Davorjem Hercegom. Na albumu poleg Marjana Gradišarja in Jake Kastelica gostujejo še Sergej Ranđelović - Runjoe, Petra Onderufova, Bogdan Kreščišin, Višnja Fičor, Simona Plut, Nežka Starc, Miha Nemanič in Peter Virant. Martin Žvelc je album masteriziral, fotografijo za ovitek je posnela Michaela Marđonović, oblikovala pa Eda Pavletič.«
Tudi film, ilustracija
Po njegovih stopinjah gre dvanajstletni sin Jakob. »Letos je opravil četrti razred osnovne glasbene šole na klavirju. Je izjemno ustvarjalen, glasbeno nadarjen in muzikaličen. Če se bo odločil nadaljevati po moji poti, ga bom vsekakor podpiral. Ima velik potencial in želim si, da bi nekoč na oder stopila skupaj.« Vsestranski umetnik, ki pravi, da se je želel izraziti skozi različne medije in različne umetniške jezike, se je preizkusil že kot ilustrator in se kot filmar podpisal tudi pod glasbeni dokumentarec Harmonikarji.
»Z Dušanom Moravcem sva imela leta 2005 namen, da bi razbila predsodek, ki ga imajo mnogi do harmonike. Ljudje so ta inštrument enostavno začeli enačiti le z narodno-zabavno glasbo, toda to je glasbilo, ki ima izjemno bogat zvok, igrati pa ga je mogoče v več glasbenih zvrsteh. K sodelovanju sva povabila glasbenike in ga predstavila skozi zelo različne senzibilitete njihovega ustvarjanja.«
A hamonika ni edini inštrument, ki ga je v zadnjih letih navdihnil. »Turško tradicionalno sedemstrunsko glasbilo saz me je s svojim zvenom povsem očaralo. S sazem sem se prvič srečal pred tremi leti, ko je moj prijatelj Janez Virant dobil idejo, da bi naredili predstavo Argonavti na Ljubljanici. Takrat mi je namenil vlogo Orfeja, ki naj bi v predstavi igral grško liro. A ker glasbila ni dobil, mi je namesto tega prinesel turški saz. Najprej sem začudeno pogledal, kakšno čudo je to, toda kmalu sem se tako navdušil nad njim, da sem ga pozneje v Turčiji tudi kupil, na novem albumu pa ga je mogoče večkrat slišati.«
Ljudsko v preobleki
»Z glasbo, ki jo ustvarjam, iščem svoj glasbeni izraz in položaj v medprostorih, ki se jih drugi glasbeniki še niso dotaknili. Zrasel sem ob rock glasbi, rad sem poslušal tudi Johnnyja Casha. Ko sem se začel formirati kot glasbenik, sem začutil, da ne bi hotel ponavljati že slišanega. Vedno sem črpal navdih iz svojega doživljanja sveta, občutij, vedenj ter zaznav in ga iskal v etno ter ljudski glasbi.« Prav ta je v novejši preobleki vse bolj priljubljena in prav nič nenavadno ni, da je vse več skupin in posameznikov, ki v repertoar vključujejo njene prvine.
»Trenutno stanje glasbene industrije je doseglo dno, zato verjamem, da bodo ljudje vse bolj hlepeli po vsebini. Začel se bo odpirati tudi prostor za avtorsko glasbo. Publika obstaja in verjamem, da jo bo vedno več.« Pravi, da je večji problem kot ustvarjati to vrsto glasbe od nje živeti. »Silna globalizacija je prinesla razumevanje vsega kot tržnega blaga. Vse se gleda skozi prizmo prodaje, zanemarja pa se smisel in vsebino. Povsem enako je pri glasbi. Glasbeno ustvarjanje vse prevečkrat postaja samo sebi namen in številni ustvarjalci delajo glasbo le zato, da bi zaslužili in bili slavni.«
Sociologija
Po izobrazbi sociolog je v devetdesetih letih diplomiral z nalogo Misel ranega budizma, študijem etične filozofije življenja, zato ne preseneti, ko mi pove, da dela na centru za socialno delo. »Budizem v klasičnem smislu ni religija, v katero bi veroval. Nisem budist, toda ta diplomska naloga mi je odprla nova obzorja drugačnih razumevanj in razmišljanj o svetu.«
Spregovori tudi o srečanju z odvisniki, ko je pred leti delal v programu Korak, ki je namenjen uživalcem nezakonitih drog in njihovim svojcem, ki potrebujejo pomoč ali si želijo spremembe v življenju. »Če je človek k meni prišel več kot enkrat, sem to razumel kot znak, da je iskal izhod in si pustil odprta vrata v drugačen način življenja. Imel sem srečo, da so nekateri našli voljo za drugačno nadaljevanje življenjske poti, se odločili za abstinenco in vzeli življenje v svoje roke. Kot svetovalec nisi nekdo, ki bi lahko spremenil življenje tistega, ki išče pomoč, temveč mu lahko pomagaš tako, da sam sebi začne pomagati, in mu pokažeš, kakšne rešitve obstajajo.«
