Nedostojen sklep festivala

Orkester Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga z Valerijem Gergijevom na sklepnem koncertu 65. Ljubljana Festivala

Objavljeno
08. september 2017 16.48
Borut Smrekar
Borut Smrekar
65. Ljubljana Festival, kot se že nekaj časa imenuje, so v četrtek, 31. avgusta, sklenili s koncertom Orkestra Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga pod vodstvom dirigenta Valerija Gergijeva.

Koncert se je začel z za Gergijeva običajno zamudo. Uvodna Četrta simfonija Ludwiga van Beethovna je pojasnila, zakaj je, ko bi se moral koncert že začeti, mojster na odru še vedno vadil z orkestrom. Slišane izvedbe in »interpretacije«­ brez pogleda na formalno strukturo od zgoraj bi se namreč lahko sramoval tudi povprečen mednarodno uveljavljeni dirigent, ki bi nastopil s tako kakovostnim ansamblom. Pa ne, da glasbeniki ne bi pokazali volje do muziciranja, ampak brez vaje pri glasbi ne gre in pri tem zagotovo ne pomagata ne »parkinsonovska« gestika ne (pre)glasno sikanje izza dirigentskega pulta. Bilo je očitno, da se simfonije od sredine marca, ko so jo izvedli zadnjič (19. marca v Moskvi), do Ljubljane po vsej verjetnosti niso dotaknili.

Sledil je Koncert za klavir in orkester št. 1 Sergeja Prokofjeva s sijajnim solistom pianistom Behzodom Abduraimovom. Abduraimov je vsekakor glasbenik, ki si ga velja zapomniti. Po bleščeči virtuozni izvedbi klavirskega koncerta je v dodani Schubertovi skladbi Moment musicaux št. 3 presenetil s pretanjenim intimnejšim interpretativnim pristopom, v Lisztovi skladbi La campanella, s katero je zaokrožil svoj nastop, pa je dal vedeti, da mu je »pianistična pirotehnika« zgolj podpora pri muziciranju. Bil je edini, ki je upravičil (in več kot to!) nastop na koncertu. Žal je bila orkestrska spremljava pod vodstvom Gergijeva svojevrstno glasbeno hudodelstvo. Nedoumljivo je namreč, da je bil tako izvrsten nastop pianista podprt na tako klavrni ravni.

Sledila je izvedba Simfonije št. 5 Dmitrija Šostakoviča, dela, ki ga orkester in maestro pogosto izvajata. Orkester je dal vedeti, kaj zmore, interpretacija pa je bila za elitnega dirigenta povprečna, z nepregledno predstavitvijo formalne strukture dela. V prejšnji sezoni smo lahko slišali boljšo izvedbo z dosti manj razvpitimi izvajalci.

Sledila sta dva orkestrska dodatka. Najprej zadnja dva stavka iz suite Ognjeni ptič Igorja Stravinskega, pri katerih je glede na predhodne skladbe verjetno minilo manj časa, odkar so ju nazadnje pre­igrali. Občudovati je bilo mogoče odlične prispevke prvega fagotista in prvega hornista, zvok celote pa je bil še vedno občasno ne docela izoblikovan, pa tudi brez zatikanja v gradacijah ni šlo. Boljše interpretacije niso redkost. Na koncu smo se še od takta do takta prebijali skozi Kozinovo Belo krajino, kar bi sicer lahko učinkovalo kot prijazna in simpatična gesta, a bi bilo v danih okoliščinah vse skupaj mogoče razumeti kvečjemu kot poskus opravičila.

Nastop je bil za enega najboljših svetovnih dirigentov z enim najboljših svetovnih orkestrov nedostojen in kot tak tudi nedostojen sklep mednarodnega glasbenega festivala. Spomnimo se samo festivalskih koncertov Chaillyja,­ Jansonsa, Mehte in še koga! Kar so tokratni gostje ponudili ljubljanskemu občinstvu, ni bilo drugega kot prepotrebna obnovitvena vaja pred pomembnejšimi nastopi (Beethoven 8. septembra v Bonnu, Prokofjev 2. septembra v Luzernu in Šostakovič 3. septembra v Londonu), za katero zaradi – verjetno – prenatrpanega urnika prej niso imeli časa. Bi se morda našel junak, ki bi prišepnil mojstru, da celo v zakotju, kot je Ljubljana, ni redkost slišati neprimerno močnejše interpretacije in boljše orkestrske izvedbe? Očitno je pri nas naletel na duhovno kompatibilno okolje s hvaležnimi odjemalci njegovih polizdelkov.

Dogodek je izostril vprašanje ­etičnosti, ki se kaže v umetnikovem odgovornem odnosu do glasbe in občinstva. Sklepni koncert namreč ni bil prvi tovrsten primer mojstrovega nastopa v Ljubljani (Rensko zlato, Mahlerjeva Osma in še kaj). A za kako organizatorjevo vznemirjenje verjetno ni razloga, saj je bilo na celotni prireditvi dovolj očitno, da gre bolj kot za glasbeni dogodek za povsem drugačen ritual, ki je pač privzel podobo koncerta.