Tiskane izdaje
So kvote, ki določajo delež slovenske glasbe v radijskih programih, poseg v pravice poslušalcev? Bi morale biti višje? Je poslušalce mogoče prepričati, naj poslušajo slovensko glasbo? Takšna vprašanja prinaša razprava o prenovi zakona o medijih.
Ministrstvo za kulturo je s sodelovanjem s strokovno komisijo za pomoč pri pripravi nacionalne medijske strategije včeraj začelo serijo srečanj, na katerih si prizadeva v javno razpravo pritegniti čim več državljanov in državljank in tako pripraviti ključne strateške cilje prihodnje medijske politike.
O javnem interesu in njegovi zaščiti na področju medijev je ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar včeraj dopoldne razpravljala v Kopru, kjer je razpravo usmerjala dr. Sandra Bašič Hrvatin, popoldne pa se je ministrica udeležila javne predstavitve mnenj o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih, ki jo je v državnem zboru organiziral parlamentarni odbor za kulturo.
Včerajšnja predstavitev mnenj v DZ je bila intonirana tako, da bi se slišalo čim več odgovorov na vprašanja, ki zadevajo doseganje obveznih deležev slovenske glasbe v programih, torej tako imenovanih kvot, ter kakšno finančno in kadrovsko obremenitev bo imel zahtevani nadzor nad doseganjem kvot.
Ministrica se je lahko pohvalila, da je iz Kopra prinesla precej dobrih vpogledov, in dejala, da sedanji predlog popravlja nekatere pomanjkljivosti in nejasnosti sedanjega medijskega zakona. S kvotami, je dodala, hočejo doseči zaščito slovenskega jezika in pri tem so upoštevali pripombe oziroma predloge strokovne javnosti, kot ustrezno orodje uvajajo tudi javno evidenco glasbenih del, ki jo bo vodilo ministrstvo, prepričana pa je, da kvot ne bo težko doseči: »Deleži slovenske glasbe so majhni.«
Tinkara Kovač, ki je nastopila v imenu Sindikata glasbenikov Slovenije in najprej zavrnila vse točke dnevnega reda, dopis za predstavitev mnenj pa označila za manipulativen, je k temu lahko le ogorčeno dodala: »Sramotno je, da se moramo pogovarjati o tako nizkih odstotkih.« Da je slovenske glasbe dovolj (1500 skladb na leto), da je dovolj kakovostna in da lahko konkurira tuji, je potrdil skladatelj Tomaž Habe, ki predlogu očita premalo usmerjenosti na glasbeno področje.
Dušan Zore iz Zveze sindikatov vseh glasbenikov Slovenije pa meni, da bi bile dosegljive tudi višje kvote, saj je produkcija slovenskih skladb velika; predlog po njegovem mnenju ne ohranja slovenske glasbe, saj omogoča razvoj nekakovostne glasbe in le povečuje stroške in birokracijo. »Zakon bi moral biti nad okusom glasbenih urednikov,« je dodal.
S konkretnim predlogom je postregel glasbenik in producent Martin Lesjak, član disciplinskega razsodišča kolektivne organizacije Združenje Sazas, ki je ocenil, da bo slovenske glasbe v prihodnosti v programih samo še manj, po predlaganih kvotah največ 14 odstotkov, pa še to v manj poslušanih terminih. Da bi temu odpomogli, je predlagal drugačen pristop h kvotam: zakon bi moral določiti, da mora biti vsaka četrta predvajana skladba slovenska.
Andrej Karoli, urednik glasbenega uredništva Vala 202 je v včerajšnji razpravi presodil, da predlagani zakon onemogoča raznovrstnost slovenske glasbene krajine, postregel pa je s svežim podatkom iz programa: pred nekaj dnevi so v terminu med 6. in 22. uro na valu 202 predvajali 127 skladb, od tega 83 tujih in 44 slovenskih, od zadnjih 31 v slovenskem jeziku, 24 pa ni bilo starejših od dveh let.
