New York – odskočna deska in (pred)zadnja postaja

Sončno popoldne v februarskem prijetno toplem New Yorku. V sobani fauvistov v Muzeju moderne umetnosti (MoMA) s stene žarči velika rdeča slika – umetnikov studio, zapolnjen z njegovimi deli. V središču je stara stoječa ura brez kazalcev. »Kakšna kumulacija ustvarjalne energije!« dahne Andrej.

Medtem zamaknjeno zre v Matissovo sliko Rdeči studio in poskuša razbrati kompozicijske prvine in slikarsko tehniko, o čemer mora napisati esej. To spada k izobrazbi mladega glasbenika, ki je sklenil ustvarjalno pot nadaljevati v najbolj neizprosnem okolju. »Vidiš, zato je New York tako poseben. Umetnost z vsega sveta je zbrana na enem mestu. Ti nenehni impulzi in navdih na vsakem koraku. Tukaj se mora zgoditi nekaj velikega,« mi, kot bi nadaljeval svojo misel, prišepne zvečer med koncertom trobentača Roya Hargrova v slavnem jazzovskem klubu Blue Note.

Štiriindvajsetletni bobnar Andrej Hočevar je prepričan, da mora glasbenik, ki hoče najti pravi izraz in v življenju nekaj ustvariti, živeti v okolju, ki ga nenehno preizkuša, poriva, izziva in mu nastavlja ogledalo. Zato po štirih letih študija jazza v nizozemskem Groningenu, ni dolgo ostal doma. Razočarala ga je realnost, polna kompromisov, ki jih mora glasbenik sprejemati, če hoče delati svojo stvar. In katero okolje je bolj surovo in brezkompromisno od New Yorka, kjer se povrhu zdi, da mesto pulzira v divjem in nepredvidljivem ritmu jazz glasbe?

Vse poti so vodile v New York

Ko se je Žan Tetičkovič, dvajsetletni bobnar, vprašal, kje se vidi čez petnajst let, je bil odgovor na dlani tudi zanj. Po končani srednji glasbeni šoli, se je pred slabima dvema letoma, prav tako kot Andrej, preselil na Manhattan in se vpisal na New School, oddelek za jazz in sodobno glasbo. Andreju pa se je v trisobnem stanovanju v Harlemu, ki si ga za ugodnih šeststo dolarjev na osebo deli z dvema glasbenima kolegoma, pridružil tudi saksofonist Jan Kus, ki se je po končanem študiju na konservatoriju v Haagu vpisal na mestni glasbeni kolidž Aaron Copland v Queensu.

Z razigrano trojico se sestanemo pred New School, šolo, vpeto v niz nižjih zgradb na 13. ulici in 6. aveniji z velikim steklenim pročeljem, in jo – čeprav premore prav prijetne prostore za druženje v šestem nadstropju z impozantnim razgledom na Empire State Building – raje mahnemo v bližnjo kavarno. Izbira ni lahka. A vseeno tokrat zaobidemo Andrejev priljubljeni kotiček v sosednji Starbucksovi izpostavi, kjer ga kot stalnega gosta vedno pričaka črna kava v lončku, na katerem je s flomastrom napisano njegovo ime. Fantje pač večino časa preživijo v šoli in okoli nje, zato se jim je v dobrem letu v urbanem kaosu že uspelo udomačiti.

Njihov dan se začenja v zgodnjih dopoldanskih urah, ko s podzemno železnico podolgem prekrižarijo dobršen del Manhattna, da pridejo do šole, in konča pozno ponoči, ko se v Harlem vračajo z jam sessionov ali koncertov. Vmes približno štiri ure na dan preživijo na predavanjih, preostali čas je namenjen vaji in drugim študijskim obveznostim. Pomislili bi, da dokaj odprt urnik omogoča nekoliko bolj sproščeno študentsko življenje, a svoje odgovornosti Jan, Andrej in Žan sprejemajo resno. »Sem nismo prišli zato, da bi uživali ali da bomo lahko nekoč rekli, da smo študirali v New Yorku. Vsi imamo jasno začrtan cilj,« pomislek takoj zavrne Žan. »Opazil sem, da veliko študentov ne misli tako in v štirih letih pri njih ni opaznega napredka.« Brez ambicij se v šoli, ki ne deluje po usmerjenem programu, marsikdo izgubi. »To je privatna firma, ki servisira širok krog ljudi, tako da najema kadre, ki lahko v različnih glasbenih stilih ponudijo točno to, kar določen študent potrebuje. Študentu je prepuščena samostojna izbira predmetov in mentorjev – v tem se New School razlikuje od ostalih glasbenih šol po svetu,« razloži Andrej in doda, da v takem izobilju ni izgovorov. »To moraš izkoristiti in narediti nekaj iz sebe. Kot bi treniral v NBA in bil deležen najboljšega treninga in pogojev, pa ne bi napredoval.«

Veliko denarja, veliko muzike

Samoiniciativa je torej nujna, a je ne zagotavlja niti višina šolnine. New School, kjer je približno polovica Neameričanov, največ Azijcev, Izraelcev in še najmanj Evropejcev, namreč velja za nekakšen elitni establišment, kjer študirajo otroci bogatih staršev – letna šolnina znaša štirideset tisoč dolarjev. »To se čuti v zraku,« pravi Andrej, ki je tako kot Žan na podlagi dobro opravljenih sprejemnih izpitov upravičen do finančne pomoči, ki je poleg štipendije slovenskega ministrstva za kulturo (650 evrov na mesec) zelo dobrodošla. »Veliko ljudi je res sproščenih, ker niso vložili 'svojega' denarja. Mi pa smo veliko zastavili za to, da smo tukaj. Zato je naš načrt, kako čim bolj izkoristiti ta čas, jasen.«

Tudi dodaten vir zaslužka si izbirajo previdno. Vse ostaja v stiku z glasbo. Kakšen dolar več, da si lahko privošči obisk še katerega koncerta, si Žan za zdaj zasluži s prepisovanjem not. Študij, družba, prosti čas in življenjski izzivi – vse ima skupni imenovalec: jazz.

V svoji zavzetosti niso edini. Šola je znana tudi po tem, da se na njej mojstrijo številni mladi jazzovski upi, ki bodo nekoč vodilni na sceni. Konkurenca je huda – vsaj med bobnarji, zatrdita sošolca. Ravno z vrstniki, s katerimi se v štirih letih umetniško razvijajo, bodo lahko nekoč skupaj nastopali. Tako, kot to počne saksofonist Igor Lumpert, ki je po končanem študiju na New School ostal v New Yorku in si glasbeno kariero zgradil v zasedbah s svojimi nekdanjimi sošolci. »Bolj kot učne ure je pomemben networking z mlado generacijo v času, ko lahko še sproščeno vadimo in se družimo na jam sessionih,« pravi Andrej. Jan pa poetično pripomni: »Profesorji in vzorniki so kot svetilniki na obzorju, veslaš pa z vrstniki. Redko se zgodi, da velika imena v svoje vrste povabijo mlade glasbenike. Večja je možnost, da boš ustvarjal z vrstniki. Tako kot konec koncev to počnejo tudi starejši jazzerji.«

Ko je na obzorju Village Vanguarda, Smallsa, Jazz Gallery ali Jazz Standarda zvečer poblisnil »svetilnik«, so se obrazi mladih glasbenikov, kot bi bili obsijani z višjo resnico, zresnili in prisluhnili svojim idolom in mentorjem. Izkazala se je še ena od prednosti New Yorka – koncerte velikih imen jazza, ki so hkrati tudi tvoji mentorji, lahko vsak večer spremljaš iz prve vrste. Jan Kus je s svežimi prvimi vtisi, saj je v mesto prispel nekaj dni pred našim pogovorom, navdušeno povzel: »Sem najprej prideš kot izgubljeni turist z določenimi predstavami o New Yorku. Potem v stiku z idoli ugotoviš, da to niso neki frajerji na youtubu, ampak ljudje kot ti. Že nekaj koncertov v Village Vanguardu razbije to fantazmo. Potem to postane del tvoje realnosti.« Toda ko je v snemalni studio stopil saksofonist Mark Turner, ga je vseeno zvilo, priznava Jan. Januarja so z Andrejem in še dvema slovenskima glasbenikoma Žigo Murkom in Goranom Krmacem ter nonetom znanih tujih jazzovskih imen, kot so poleg omenjenega še Alex Sipiagin, Dave Binney in Jason Palmer, posneli album z lastnimi kompozicijami. Zasedba Brass Band 13 se bo poleti predstavila tudi pri nas.

Prvi uspehi in prve krize

Fokus in trdo delo sta tudi Žana v zelo kratkem času pripeljala do neslutenega uspeha. Lani novembra je svojo kompozicijo poslal na razpis največjega ameriškega združenja za skladatelje, avtorje in založnike ASCAP za nagrado mladega jazz skladatelja od 15 do 30 let. Teden dni pred našim pogovorom je dobil elektronsko pošto, da je eden izmed desetih izbrancev (v elitni družbi je med Američani edini tujec). Nagrada mu je poleg dva tisoč dolarjev zagotovila avtomatično članstvo v ASCAP, junija na uradni podelitvi v New Yorku pa bo vseh deset zmagovalnih kompozicij tudi izvedenih.

Seveda New York ne daje samo spodbud in pozitivnih izkušenj. Idealiziranje tega mesta hitro zatolče kruta realnost. Ko je pred časom trobentač in opinion maker Nicholas Payton v svojem blogu o smrti jazza, ki naj bi umrl že leta 1959, objavil, da zavrača besedo jazz zaradi negativnih konotacij in stigme, ki jo je dobila skozi zgodovino, in predlagal, da bi se odslej ta glasba imenovala BAM – black american music, je v jazzovski skupnosti sprožil precej nenavaden odziv. »Glasbeniki so to sporočilo dojeli precej rasistično, naenkrat me črnski sošolci, s katerimi smo se še včeraj družili in igrali, niso več pozdravljali,« razlaga Žan. »To me je tako pretreslo, da sem začel verjeti v svojo glasbeno inferiornost. Jazz mi res ni bil položen v zibko in moji starši niso obirali bombaža. Kaj sploh počnem tukaj?« Toda krizo identitete je presegel sam. »Rekel sem si, nekaj hočem povedati in to bom povedal!« Seveda je to lažje reči, kot storiti, saj se ob vseh genialnih vplivih iz okolice včasih zazdi, da skoraj ni mogoče povedati kaj svežega. »V Sloveniji sem lahko napisal tisoč komadov in bil z vsemi zadovoljen. Tu pa dobiš kritično distanco. Prisili te, da greš prek sebe in ustvariš nekaj popolnoma novega,« je prepričan Žan, ki bo maja s septetom posnel prvi album.

Vizija svobode

Intenzivna, surova energija in tekmovalnost v svetovni metropoli sta presunili mlade slovenske glasbenike. »Ljudje, njihov način gibanja, govorjenja, življenje na javnih prevozih, kjer presedimo veliko časa, glasba, promet, sirene, ritem ulice … vse utripa. Ko prideš iz New Yorka v Evropo, je tako, kot bi prišel na simfonični koncert, vse je tiho, zategnjeno. Šele tukaj dobivam vizijo, ki sem jo kot mlajši ob poslušanju jazza samo slutil. Ko greš študirat jazz, se hočeš približati svobodnemu duhu, ki si ga slišal na ploščah, ki so bile tedaj super moderne. Na evropskih univerzah tega duha ni bilo čutiti. Govorili so o tem, kaj jazz je in kaj ni. Dobil sem občutek, da sta samo dve smeri, ali si zamorjen jazzer, ki se ni premaknil od leta 1959, ali pa neki alternativec, ki eksperimentira na Metelkovi. Shizofrena situacija,« se razgovori Jan.

Kljub temu da v New Yorku dobiš občutek, da lahko z malo sreče uspeš čez noč, fantje ne stavijo na to karto. Za zdaj igrajo v varnem zavetju šolskih vadbenih prostorov in ne hodijo na klubske jam sessione, kjer bi jih uveljavljeni glasbeniki morda prej opazili in jih povabili v svojo zasedbo. »V vsaki situaciji se želim izkazati najbolje, četudi gre za banalen izziv. Tako si v skupnosti gradiš spoštovanje in svoje mesto. Zato vse ob svojem času,« mirno in samozavestno odgovarja Andrej.

Torej je New York za vas nekakšna odskočna deska in zadnja postaja hkrati, povzamem. »Odskočna deska da, zadnja postaja pa je ves svet,« me popravi Žan.