Nick Cave - Biblična tema slavnega rockerja

Odlično biografijo avstralskega glasbenika je v romanu v stripu narisal Reinhard Kleist.

Objavljeno
31. januar 2018 14.30
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz

Že desetletja obstajajo tudi zahtevnejše stripovske izdaje in vse pogostejši so romani v stripu, ki presegajo siceršnje predsodke o stripovski umetnosti. Roman v stripu Mercy­ On Me o genialnem princu glasbene teme, Nicku Cavu, je še eden v nizu presežkov izjemnega risoromanopisca ­Reinharda Kleista.

Kleist je avtor številnih stripov pa tudi romanov v stripu. Svetovno slavo mu je prinesla zgodba o človeku, oblečenem v črno, Johnny Cash: I See a Darkness. Ker je Cave zelo spoštoval Casha in visoko cenil njegovo stripovsko bio­grafijo, je privolil v sodelovanje s Kleistom. Risanje Cavove biografije je logično nadaljevanje zanimanja za izjemne glasbenike, ki jim temna plat ni bila tuja. Zanimive bi bile tudi narisane biografije Leonarda Cohena, Boba Dylana in Louja Reeda.

Cave in Kleist sta se večkrat srečala in pogovarjala, da bi slednji lažje ustvaril atmosfero, ki obdaja glasbenika. Album v stripu z biblijskim naslovom Mercy On Me prinaša resničen in izmišljen povzetek Cavovega življenja, tako osebnega, glasbenega kot ustvarjalnega. Je aktualen izdelek, ki povzema Cavovo življenje do njegovega zadnjega, najbolj otožnega albuma Skeleton Tree, ki ga je predstavil lani jeseni na izjemnem koncertu v ljubljanski dvorani Stožice.

Oba ljubita temo in črnino

Kleist je bil diskreten in v strip ni vpletel teme, ki je zagrnila Cava ob tragični smrti najstniškega sina med nastajanjem albuma. Tragedijo in občutek ob tem je režiser Andrew Dominik zajel v 3D-črno-belem in barvnem rockumentarcu One More Time With Feeling. Kljub temu pa teme v tem risoromanu ne manjka, po eni strani zato, ker je sestavni del Cavovega ustvarjanja, kajti le v temi se vidi luč, po drugi pa, ker Kleist rad riše z veliko črne. Očitno sta si bila Cave in Kleist usojena, kot je veljalo tudi za Kleista in Casha.

Naslov romana v stripu, Mercy On Me, bi lahko prevedli kot Bodite milostni, prizanesljivi z mano. To je izjemno stripovsko delo, ki povzema dramatično, usodno in skorajda biblično glasbenikovo življenje. In ravno to bibličnost, neko nadnaravno razsežnost, ki je rdeča nit Cavovega ustvarjanja, je Kleist zlahka prelil v svoj roman.

Cavovo zgodbo pripoveduje on sam pa tudi liki iz njegovih zgodb, ki jih je uglasbil in naredil večne. Začne se sredi ničesar, sredi avstralske puščobe, v mestecu Warracknabeal, kjer se je rodil očetu matematiku in mami knjižničarki, kar ga je močno zaznamovalo. Sledimo mu, ko oblikuje prvo zasedbo s prijatelji The Boys Next Door, ki je bila zametek izvrstne postpunkovske zasedbe The Birth­day Party, iz katere se je izlevila ena najboljših rockovskih skupin vseh časov, Nick Cave and the Bad Seeds. Sledimo mu po svetu in Evropi, kjer je v Berlinu v zamaknjenosti napisal gigantski roman Ko je oslica zagledala angela (prevod Andrej Pleterski, založba Modrijan) o izobčenosti in osamljenosti bibličnih razsežnosti in teže. Sledimo mu do najnovejšega albuma Skeleton Tree.



Cave kot izmišljen lik

Seveda pa Kleist ne ostaja v polju realnega, temveč vzame Cava, kot da je izmišljeni lik, in se poigrava z njim, kot se Cave s svojimi liki v svojih zgodbah. Tako Kleist na začetku romana pošlje Cava v vesolje kot osamljenega astronavta, ki pošlje papirnato letalo z ljubezenskim sporočilom punci na Zemljo. Proti koncu se Cave, tako kot se v pesmi Higgs Boson Blues s predzadnjega albuma Push the Sky Away, pelje v tem stripu proti Ženevi, proti znamenitemu trkalniku v Cernu. Vmes na križišču pobere legendarnega blueserja Roberta Johnsona, ki je tam po vsej verjetnosti za svojo umetnost prodal dušo hudiču, in skupaj se popeljeta v ta trkalnik in s tem v podatomsko vesolje, v skorajšen nič.

Tako kot v stripovski biografiji Johnny Cash: I See a Darkness je tudi tukaj osišče tem podobno, kot sta si podobna tudi umetnika. Teme so usoda, ki se ji ne da uteči, pa samouničevalnost ter moč glasbe, ki odrešuje demonov. Kleist preseže premočrtno Cavovo zgodbo in ga vzame kot samostojen lik ter z njim velikokrat ravna tako kot Cave s svojimi liki. Ima se za kreatorja in z njimi počne, kar se mu zdi, da bi bil končni umetniški učinek najboljši. Tako Cavu kot Kleistu to izjemno uspeva.