Niet in Via ofenziva - V peto sezono Kina Šiška ob zvokih punka

Pogovor z Igorjem Dernovškom, kitaristom in avtorjem pesmi skupine Niet.

Objavljeno
12. september 2013 16.01
LJUBLJANA SLOVENIJA 26.05.2010 IGOR DERNOVSEK FOTO: ROMAN SIPIC/DELO
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Petek 13. je očitno dober začetek za peto glasbeno sezono v ljubljanskem Kinu Šiška. Nocoj jo bosta odprli dve punk skupini, ki sta v osemdesetih letih­ prejšnjega stoletja intenzivno­ odpirali prostor svobode – Via Ofenziva in Niet. O letih, ki so minila, in tistih, ki prihajajo, smo se pogovarjali z Igorjem Dernovškom, glavnim avtorjem pesmi skupine Niet.

Kdaj sta zasedbi Niet in Via Ofenziva postali 'legendarni' in kaj naj bi to sploh pomenilo?

Ne vem. Že ves čas smo 'legendarni', 'kultni' in ne vem, koliko je še teh pridevnikov. To so medijski izrazi. Je pa res, da je v osemdesetih letih nastalo veliko dobrih bendov, veliko dobre glasbe, tekstov ... Pa tudi punk gibanje, ki je bilo takrat zelo močno, je s sedanjega zornega kota in z leti pač pridobilo tak status.

Ko je nastala skupina Niet, ni bilo veliko prostorov, kjer bi se lahko brez zapletov igrala glasna in družbeno manj zaželena glasba. Je zdaj kaj bolje?

Zdaj lahko kričiš, kar hočeš in kjer hočeš, večji problem je, ker te nihče ne posluša. Mogoče so številna polena, ki jih je nekoč oblast metala pod noge glasbenikom, po svoje povzročila večjo družbeno angažiranost, željo po rušenju tabujev in nesmislov.

Kakšen je pomen prostorov, kot so v Ljubljani Kino Šiška, ­Metelkova, Kud France Prešeren in podobni?

V sedanjem času konformizma, povprečnosti in potrošništva bi morali biti še pomembnejši. V takšnih alternativnih, bolj svobodnih okoljih se rojevajo sveže ideje, nova iskanja. Takšni prostori spodbujajo nastanek novih glasbenih in kulturnih, ne nazadnje pa tudi družbenih gibanj.

Niet so po oživitvi stalnica slovenskih poletnih festivalov. Se je s tem punk in hardcore dokončno legaliziral in dobil domovinsko pravico?

Glasbeni festivali so bili že od nekdaj odprti za vse glasbene sloge. V osemdesetih letih, ko še nismo imeli dovolj materiala za samostojni nastop, smo v glavnem igrali tam. Zanimivo je, da se že od nekdaj bolje počutimo na velikih odrih. Kakor je po svoje poseben užitek igrati v klubu, kjer je več osebnega stika, je po drugi strani čudovito gledati desettisočglavo množico, kakršna je bila denimo letos na Schengenfestu.

Ko sta nastali dve vaši največji uspešnici – Lep dan za smrt in Depresija –, so nam politiki vsak dan s televizije sporočali, da moramo varčevati, sicer bo konec sveta. Kaže, da družba v teh tridesetih letih ni prav nič napredovala.

Zdaj smo hlapci Zahoda, politiki pa pajaci kapitala. Zdaj imamo krasni novi svet, hipermarkete in 250 programov na televiziji. Zdaj imamo socialne razlike, berače in pohabljence na cestah. Zdaj je delo za nedoločen čas za večino mladih nedosegljivo, tisti, ki ga še imajo, pa morajo pristajati na sužnjelastniški odnos. V vsakem primeru smo močno napredovali – proti Kitajski.

Generacija punkerjev zdaj intenzivno prestopa starostno mejo petdesetih let, je na vrhuncu ustvarjalnosti in deluje v vseh družbenih porah. Nekateri so se v kapitalizmu odlično znašli, drugi se potikajo po obrobju.

Tako pač je. Kapitalizem je s čaščenjem individualnosti povzročil, da vsak najprej poskrbi zase. Sistem je idealen za tiste, ki so dovolj prebrisani in nimajo moralnih vrednot. Tisti, ki jim želodec tega ne dovoli,­ so, če so se izognili alkoholu in drogam, bolj ali manj anonimni. Izjema je glasbeno udejstvovanje, ki pa je za veliko večino, z nami vred, zgolj hobi, za katerega si stežka odtrgamo nekaj časa.

Pripravljate nov album.

S studiu v Jevnici smo spomladi posneli tri skladbe; prva – O gospod, o gospa – bo kot singel izšla ta teden, premierno pa jo bomo predstavili nocoj. Pozimi načrtujemo snemanje novih pesmi. Vprašanje je, ali se bomo v starem stilu iz osemdesetih let odločili le za izdajanje singlov ali bomo vse skupaj zbrali na plošči. Če bomo, bi ta lahko izšla prihodnje leto. Sicer pa smo za snemanje novih pesmi zamenjali studio, producentsko palico pa je prevzel naš kitarist Robert Likar. Imamo pač radi spremembe.