Nigel Kennedy - Od Johanna Sebastiana Bacha do Jimija Hendrixa

Eden najbolj svojeglavih violinskih virtuozov bo zvečer prvič nastopil v Ljubljani.

sob, 10.02.2018, 01:00

Zvečer bo prvič pri nas nastopil znameniti angleški violinist Nigel Kennedy, ki bo odprl Zimski festival v Unionski dvorani. V ponedeljek bo tam nastopil še New Swing Quartet, za Valentinovo pa Ramon Vargas s sopranistko Elviro Hasanagić. S Kennedyjem smo se pogovarjali o punkovskem imidžu, Vivaldiju, Palestini, Jimi Hendrixu, jogi, izvirnosti, improvizaciji, namiznem tenisu ter Bachu.

Ko sem vas prvič videl na televiziji, ste bili videti kot Johnny Rotten na napačnem mestu. In potem ste virtuozno zaigrali Vivaldijeve Štiri letne čase z orkestrom ...

Moj prvi album Štirih letnih časov z Angleškim komornim orkestrom je bil zelo priljubljen in prodajan. To je bilo, preden so Luciano Pavarotti, Vanessa Mae in drugi naredili velike valove v svetu klasične glasbe in ga približali popularni glasbi. Zelo sem zadovoljen, da sem že s prvim albumom zaslovel in bil v privilegiranem položaju. Tako mi ni bilo treba narediti tistega, kar so mi drugi govorili, recimo založba plošč ali promotorji. Name nimajo velikega vpliva, saj sem bil uspešen že od začetka. Že zgodaj sem sprejemal lastne odločitve in sledil želeni smeri. Tako sem se lahko po svoje razvijal kot glasbenik.

V medijih vas pogosto enačijo s to Vivaldijevo skladbo, ki je eno najbolj priljubljenih klasičnih del.

Štirje letni časi bodo vedno pomembni, vendar sem se zdaj lotil nečesa drugega. Z orkestrom mladih glasbenikov, ki so odlični improvizatorji, bi rad postavil pred občinstvo drugačno zvočno sliko. Pri glasbi je pomembno, da se predaš svoji umetniški obliki ... Nikoli ne smeš izgubiti želje po lastnem razvoju, v vsakem glasbenem delu je mogoče najti zanimivosti.

Ste pogosto imeli težave zaradi videza?

Glede mojega punkovskega imidža je bilo takole: ko sem šel podpisat pogodbo z glasbeno založbo Emi, sem se oblekel, kot pritiče klasičnemu glasbeniku. Nekega dne, ko sem živel v New Yorku, pa sem imel koncert v Royal Festival Hallu v Londonu in nisem imel nobene obleke. Eden redkih krajev, ki so bili odprti v nedeljo, je bila tržnica Camden, na kateri so prodajali le napol punkovska oblačila ...

V bistvu sem ponosen nase in na svojo drznost, da sem vztrajal pri lastni izbiri. Moj nasvet novim umetnikom je, da se vedno v celoti posvetite lastni umetniški podobi ... Bodite strastni ... Nikoli ne izgubite želje, da bi se razvijali, predvsem pa prisluhnite sami sebi. Uporabite možgane in ušesa ter svojo življenjsko izkušnjo. Igrajte kot individualci. Nihče ne gre na moj koncert zato, da bi videl, koliko sem pameten in kaj imam oblečeno. Hočejo slišati morilsko melodijo ... in če ste zvesti sebi, ste lahko vedno ponosni na to.

Ko ste igrali Štiri letne čase za BBC na prireditvi Proms, ste igrali z orkestrom poljskih in palestinskih glasbenikov, da bi spomnili javnost, da se narodu, ki mu je Izrael zasedel veliko ozemlja, še vedno dogaja velika krivica? Kaj mislite o kulturnem bojkotiranju Izraela, kjer ne nastopate?

Na prireditvi Proms sem igral leta 2013 z The Palestine Strings, skupino mladih palestinskih glasbenikov z Nacionalnega konservatorija za glasbo Edwarda Saida. S številnimi glasbeniki že dolgo zagovarjam palestinski narod. Toda glasba je umetnost, ki vključuje, ki zbliža ljudi. Imam veliko judovskih prijateljev, pogosto skupaj ustvarjamo glasbo, vendar me težave med Izraelom in Palestino silijo v globok razmislek.

Eden najpomembnejših albumov v moji zbirki je The Kennedy Experience. Verjamem, da Jimi Hendrix ni bil le genialni inštrumentalist, ampak tudi zelo pogumen skladatelj. Kje je Hendrix v vaši konstelaciji glasbenih zvezd?

Všeč so mi Jimijeve skladbe. Všeč mi je njegovo igranje kitare, čeprav bi rekel, da je Carlos Santana bolj vplival na moje igranje, predvsem z načinom vzdrževanja tega svojega prepoznavnega toplega zvoka. Jimija imam rad zaradi čiste pustolovščine v njegovih skladbah. Njegove pesmi so mi zelo blizu. Na tem albumu sem jih naredil skoraj za svoje, saj sem jih spremenil na strukturni ravni. Jimi je ustvaril zelo eklektično mešanico vplivov.

Voodoo Child je bila veličastna rockovska skladba, preden je nastal heavy rock. Hey Joe je bila prej znana country pesem, on pa jo je spremenil v nekaj povsem drugega. Tudi Dylanovo skladbo All Along the Watchtower je Jimi spremenil in si jo prilastil. Hendrixova glasba je bila prava astralna projekcija. O tem najbolje priča skladba Third Stone from the Sun, v kateri je odlično prepletel rock in jazz.

V njegovih skladbah je bilo toliko stilov, več jih je izvrstno prepletel tudi v posameznih skladbah, kot sta Foxy Lady in Crosstown Traffic, ki ju je pogosto igral. Hendrix je bil fascinanten v tem, da je šel naravnost nazaj v blues, vendar se je vsaka glasba v njegovih rokah vedno močno preoblikovala. Vse, kar je naredil, je imelo njegov močni pečat in to mi je pri njem zelo všeč. Bil je tudi mojster improvizacije.

Improvizacija je bila na začetku pomemben del klasične glasbe, a so jo v 19. stoletju izgnali. Vi ste eden redkih, ki pogumno poskušajo vrniti improvizacijo na oder klasične glasbe.

Splošen problem v klasični glasbi je, da glasbeni založniki in institucije kot po tekočem traku proizvajajo pianiste in violiniste, ki na koncu vsi zvenijo enako. Iskanje popolnosti zavira ustvarjalnost in individualnost. Preveč je poudarka na tehniki in prizadevanju za popolnost, zaradi česar se vsi bojijo, da bi zaigrali napačno noto. To ubija glasbenikovo individualnost. Vsakdo je drugačen in posameznikovo ustvarjalnost bi morali skrbno negovati.

Vse preveč je tehnike in reda ... Zakaj se ne bi osredotočili na ustvarjalnost in individualnost? Veliki jazzisti, kot so Coleman Hawkins, Fats Waller in Louis Armstrong, niso imeli tovrstne izobrazbe. Oni so se učili iz izkušenj. Tako dobiš nekaj edinstvenega. Če primerjate posnetke violinista Fritza Kreislerja z Jascho Heifetzem in Isaacom Sternom, dobite popolnoma drugačne izvedbe. Zato je interpretacija tako pomembna.

Zagotovo vas ne zanima, da bi Leonardo DiCaprio igral ¬Shakespearove vloge točno tako, kot je to naredil Laurence Olivier. V igranju lahko še vedno dobite¬ te neverjetne razlike. Če si umetnik, moraš biti zvest svoji glasbi in sebi, kar zahteva popolno predanost, ki jo moraš negovati vsak dan. Gre za to, da uporabljate možgane, ušesa, svojo strast. Govorim o izvirnosti, ki ti je ne more nihče vsiliti. Pri glasbenem ustvarjanju gre vedno za vznemirjenje pri komuniciranju z ljudmi, s katerimi ste na odru. Vendar je vedno na vseh ravneh treba biti individualist, kajti to vas razlikuje od drugih.

V Ljubljani boste igrali prvič, na programu boste imeli dela Johanna Sebastiana Bacha. Ko govorimo o resničnem geniju v glasbi, je Bach vedno na prvem mestu.

Interpretacijam Bachovih solo sonat za violino sem se posvetil že kot najstnik. Ta glasba ima velik meditacijski poudarek in je tudi dobra vaja za moje roke za igranje violine. Vedno sem sovražil jogo, že od šolskih dni pri Menuhinu. Nekaj časa smo pri njem v šoli lahko igrali le namizni tenis. Ko pa je Yehudi povabil guruja, ki je na naši namiznoteniški mizi predstavil jogo, meditacijo in lastno pomanjkanje lahkotnosti, jo je tako vbočil, da je bila neuporabna. Takrat sva se z jogo in z njo povezano meditacijo razšla.

Na srečo je Bach veliko močneje vplival name in na mojo domišljijo kot zahodnjaška zloraba joge, od katere nekateri misijo, da kaj imajo. Nisem se še odločil, ali bom v Ljubljani zaigral intenzivno Sonato št. 1 v g-molu ali poskočno Partito št. 3 v E-duru, odvisno od vibracij, ki jih bom čutil v dvorani.

Je za vas igranje v živo pomembno?

Ljubim igranje na različnih prizoriščih in prostorih. Vsakič je drugače. Niti dve noči nista enaki. Pri moji glasbi je super, ker mi recimo luči ne narekujejo nastopa kot večini rockovskih skupin. Prav tako ne potrebujem dirigenta. Delam, kar hočem. Vibracije iz občinstva so močne in resnično vplivajo na igranje.

 

Prijavi sovražni govor