Nigel Kennedy - Umetnik, ki je klasično glasbo vrnil ljudstvu

Angleški violinist slovi po živahni in strastni inštrumentalni interpretaciji.

pet, 26.01.2018, 15:00
Nogomet ali violina?
Kennedy je tudi nogometni navdušenec in rad nastopa oblečen v nogometni dres. Sicer pa je strasten podpornik angleškega kluba Aston Villa iz Birminghama. Ko je leta 2010 nastopil na festivalu Przystanek Woodstock, so bili on in celoten orkester oblečeni v drese tega nogometnega kluba. Takrat je z občinstvom zapel tudi himno kluba. Občasno tudi prekine nastop, da si skupaj z občinstovm ogleda nogometno tekmo. Odkar pa živi in dela še v Krakovu, je postal podpornik lokalnega nogometnega kluba KS Cracovia, ki je najstarejši na Poljskem. »Veliki športniki si vedno prizadevajo za napredek. Tudi ko so na prvem mestu, niso zadovoljni in želijo doseči še več. Tak sem tudi jaz. Veliko moram še doseči, zelo sem navdušen nad prihodnostjo,« pravi Kennedy, ki verjetno ravno zaradi ljubezni do nogometa včasih primerja glasbo s tem športom.

Ljubljana bo končno gostila enega najboljših violinistov na svetu, Nigela Kennedyja, ki bo 10. februarja nastopil v Unionski dvorani v okviru Zimskega festivala. Slovenskemu občinstvu se bo predstavil z Bachovo glasbo, eno lastnih skladb ter uspešnicami Georgea in Ire Gershwina.

Zvezdniški umetnik je presegel okvire zgolj preigravanja resne, klasične glasbe, kajti veliko je tudi resne glasbe na neresnem pop področju. Ker sta glasbi le dve, dobra in slaba, se raje ukvarja s prvo. To občinstvo zelo ceni, saj je s svojim edinstvenim pristopom, virtuozno tehniko, velikim talentom, politično angažiranostjo in izjemno karizmo osvojil občinstvo po vsem svetu.

Kennedy se je rodil 28. decembra 1956 v Brightonu v glasbeni družini, saj je bil njegov dedek Lauri Kennedy prvi čelist Simfoničnega orkestra BBC, njegova babica pa pianistka Dorothy Kennedy. Oba sta bil Avstralca, njun sin John Kennedy, ki je čelist, pa se je rodil v Angliji. Postal je prvi čelist Sir Thomas Beecham's Royal Philharmonic Orchestra. Poročil se je s pianistko Scyllo Stoner, s katero sta dobila sina Nigela. Po ločitvi se je Nigelov oče preselil v Avstralijo.

Kot nadobudni glasbenik je z desetimi leti preigraval skladbe Fatsa Wallerja, ki ga je našel v dedovi zbirki jazzovskih plošč. Mati mu je zelo mlademu kupila violino, še prej pa ga je opogumila, da se je učil igrati klavir. Kennedyjev učitelj violine je bil pravi vizionar in je skrbel, da je bilo učenje zabavno. Od malega violinista je zahteval le pet minut vaje in ga potem nagradil s sladkarijo. Nigel Kennedy je že takrat blestel, zato ga je kot sedemletnika opazil veliki violinist Yehudi Menuhin in mu ponudil štipendijo na njegovi glasbeni šoli ter poravnal tudi vse druge stroške. Kennedy je bil tam odličen učenec in je nato nadaljeval šolanje na eni najbolj prestižnih glasbenih akademij, newyorški Juilliard School, pri Dorothy DeLay. S šestnajstimi leti ga je eden vodilnih jazzovskih violinistov na svetu, Francoz Stéphane Grappelli, povabil, naj nastopi z njim na koncertu v newyorški dvorani Carnegie Hall.

Prvi album je posnel leta 1984, Elgarjev Violinski koncert v B-molu, ob spremljavi Londonskega filharmoničnega orkestra pod dirigentskim vodstvom Vernona Handleyja. Nato je Kennedy veliko snemal, tudi po več albumov na leto. Vendar pa ostaja album Vivaldijevih Štirih letnih časov, ki ga je leta 1989 posnel z English Chamber Orchestra, njegov največji uspeh. Prodali so ga več kot tri milijone izvodov, je ena najbolj prodajanih plošč klasične glasbe in je bil kar eno leto na prvem mestu britanske glasbene lestvice klasične glasbe. Posnetke najraje naredi v živo in kar prvič, da se tako ohranita strast in napetost v glasbi, rad pojasni.

Prepoznaven je po svojem nekonvencionalnem izvajanju in ni si mogel, da ne bi nasprotoval zadrtosti in konzervativnosti v svetu klasične glasbe, tako da je že zelo zgodaj na odru pogosto slekel suknjič in si razvezal kravato. Kar je občinstvo praviloma sprejelo zelo dobro. »To me je neposredno povezalo z občinstvom. Videli so, da sem tak kot oni, in to je naredilo nastope precej bolj vznemirjajoče,« se spominja začetkov.

Nigel Kennedy in Robert Plant.

Foto arhiv organizatorja

Ker je Kennedy glasbo vedno obravnaval celovito, je ves čas poleg klasične glasbe raziskoval zvočnost v jazzu, klezmerju, rocku, tangu, romski glasbi in drugih glasbenih slogih ter sodeloval z zelo različno in široko paleto glasbenikov, od Paula McCartneyja, skupine The Who, pevca skupine Led Zeppelin Roberta Planta, Kate Bush do številnih drugih. »Od teh glasbenih mačkov sem se veliko naučil. Macca je briljanten multitalentiran glasbenik in avtor številnih večnih melodij. Planty je izjemna rockovska legenda, Kate da vedno od sebe dvesto odstotkov, Daltry in Townsend pa sta za vedno spremenila smeri razvoja glasbe,« pojasni Kennedy z nasmehom.

Leta 1991 je Kennedy izdal avtobiografijo Always Playing in se pet let izogibal odrom. Ta čas je skupaj s članom zasedbe Duran Duran Stephenom Duffyjem posnel album Music in Colours. Leta 1997 je dobil posebno nagrado glasbene industrije brit za izjemen prispevek k britanski glasbi. Temeljit preboj na širši svetovni oder je naredil z albumom The Kennedy Experience (1999), ko je izvrstno preigraval glasbeno zapuščino največjega kitarista doslej, Jimija Hendrixa.

Kennedy domuje na treh koncih, in sicer v kraju Malvern v angleški grofiji Worcestershire, kjer živita njegovo nekdanje dekle in sin Sark, v Londonu in Krakovu, od koder je njegova poljska žena Agnieszka. Če imate srečo, ga boste lahko slišali igrati v krakovskem jazz klubu U Muniaka.

Je prepričan socialist in eden najbolj glasnih nasprotnikov izraelske okupatorske politike na Zahodnem bregu ter podpornik svobodne Palestine. Leta 2007 je za izraelski časopis Haaretz dejal: »Bil sem šokiran, ko sem videl te zidove. To je novi apartheid in barbarsko dejanje. Kako lahko nekdo vsili kolektivno kaznovanje enega naroda in tako ločuje ljudi? Navsezadnje živimo na istem planetu. Zdi se mi, da se je svet vendarle nekaj naučil iz južnoafriške izkušnje. Državo, ki se tega ni naučila, bi morali bojkotirati, zato ne nastopam v vaši državi.«

Odmeven dogodek je bil leta 2013, ko je BBC cenzurirala Kennedyjevo izjavo glede apartheida v Izraelu. To je bilo na tradicionalnem koncertu Proms, ki so ga prenašali v živo. Tam je nastopil ob spremljavi orkestra, sestavljenega iz poljskih in palestinskih glasbenikov in glasbenic. Kennedy je temu posegu nasprotoval. Takrat je na koncertu dejal: »Dame in gospodje, vem, da zveni nekoliko lahkotno, vendar vsi vemo iz izkušnje današnjega glasbenega večera. S tem, da smo izkusili enakost in se znebili apartheida, smo omogočili, da so se zgodile čudovite stvari.« •

Prijavi sovražni govor