Tiskane izdaje
Pianista Nikolaja Luganskega v Ljubljani ne poslušamo prvič, pred leti je že gostoval na Festivalu Ljubljana, dvakrat je bil gost Zlatega abonmaja. Včeraj je imel na programu dva Chopinova klavirska koncerta, nocoj na recitalu igra Schuberta in Čajkovskega.
Luganski, ki je nase opozoril že pred zmago na prestižnem moskovskem tekmovanju Čajkovskega leta 1994, predvsem z odličnimi posnetki del Rahmaninova in gostovanjem po Evropi, Južni Ameriki in Daljnem vzhodu, izhaja iz znamenite ruske pianistične šole.
V njegovem primeru je šlo preprosto, da bi ne moglo bolj: po naključju so pri petih letih odkrili, da ima tako rekoč popoln posluh in občudovanja vreden glasbeni spomin, in pristal je pri profesorici Tatjani Kestner, ki se je mojstrstva učila na moskovskem konservatoriju pri znamenitem Aleksandru Goldenweiserju.
Po njeni smrti je prišel pod okrilje vrhunske pianistke in pedagoginje Tatjane Nikolajeve, katere pedagoški pristop je bil manj običajen: s svojo zaljubljenostjo v glasbo mu je kazala pot in silila k razmišljanju o posameznem delu, tehnični del pa je moral rešiti sam.
Precejkrat, govorijo poročila, je bilo anekdotično: dala mu je na primer note zahtevnega tretjega klavirskega koncerta Sergeja Rahmaninova, ki ga ni igral nikdar prej, in čez tri dni ji ga je odigral na pamet. Takemu učencu, se vsi strinjajo, zlahka pritakneš nalepko naslednjega velikega v vrsti velikih ruskih pianistov.
Gospod Luganski, zmagali ste na prestižnem moskovskem tekmovanju Čajkovskega, še prej na vsezveznem tekmovanju v Tbilisiju, zasedli drugo mesto na mednarodnem Bachovem tekmovanju v Leipzigu in tekmovanju Sergeja Rahmaninova v Moskvi, slavili leta 1992 na mednarodni poletni akademiji Mozarteum v Salzburgu. Kakšen odnos imate do tekmovanj?
Če govoriva o pianistih, ki se udeležujejo tekmovanj, sem eden tistih, ki so se jih udeležili le malo. Nekateri vidni sodobni pianisti se niso nikdar udeležili nobenega tekmovanja. Nisem prepričan, da bi vam lahko ponudil svoje splošno mnenje o pianističnih tekmovanjih, lahko pa rečem, da je na stotine mladih glasbenikov, ki si želijo postati koncertni pianisti, svet pa je premajhen za tolikšno število. Pomislite, samo na Kitajskem najdete nekaj milijonov profesionalnih pianistov, večina je zelo dobra, tudi v Rusiji jih ne manjka, povsod drugod prav tako ne.
Kako narediti selekcijo, kaj naj naredijo menedžerji, direktorji orkestrov in festivalov, nenazadnje kako naj izbira glasbena javnost? Vsekakor je več načinov – in tekmovanja nikakor niso najslabši. Seveda je za udeležence ves postopek mučen, ni ravno užitek prebijati se iz kroga v krog, toda občinstvo ravno to fascinira. Menim, da bi morala biti tekmovanja v celoti odprta za javnost, tako predtekmovanja kot vsi nadaljnji krogi, všeč mi je tudi sistem glasovanja, ki sem ga videl junija v Moskvi, namreč da se odloča le z da ali ne, ne pa s preštevanjem točk.
Tako je vse bolj pregledno, čeprav je za žirijo bolj naporno. Seveda moram dodati, da najdete tudi dobre, velike glasbenike, ki zaradi svojih osebnih lastnosti nikakor ne bi mogli zmagati na kakršnemkoli tekmovanju, za večino pa je tak sistem ustrezen in sprejemljiv. Tudi pogled na sezname ponudi jasne odgovore: zmagovalci moskovskega ali varšavskega mednarodnega pianističnega tekmovanja so vsi po vrsti vrhunski pianisti. Na teh tekmovanjih zmeraj najdete nekaj nepričakovanih rezultatov, odločitve, ki se splošni publiki – to je neizogibno – ne zdijo prepričljive, a te prireditve glasbeno življenje vseeno naredijo zanimivo. No, priznati moram, da sem doslej vsa povabila za žiriranje zavračal.
Večkrat ste povedali, da sta po vašem mnenju Rahmaninov in Chopin najbolj pianistična skladatelja. Ob vašem tokratnem gostovanju bo ljubljansko občinstvo ostalo brez Rahmaninova v vaši interpretaciji, dobili pa bomo dva Chopina. Sta dva koncerta za klavir in orkester v enem večeru naporna?
To ni ravno običajno, ni pa tudi nenavadno, najdete pianiste, ki prav tako igrajo po dva koncerta v enem programu. Sam sem pred leti v Moskvi v dveh večerih odigral pet del Rahmaninovega, na prvem prva dva koncerta in rapsodijo na temo Paganinija, kar je precej teže kot dva Chopinova koncerta. V finalu tekmovanja Čajkovskega sem igral prvi klavirski koncert Čajkovskega in koncert Rahmaninova številka tri. Torej, je mogoče.
Chopinova koncerta zračita zanosno melodiko, čisto veselje.
Odkar igram, so Chopinovi koncerti zame nekaj posebnega, presunljivo lepa glasba so, nemogoče jo je opisati z besedami. Chopin je prvi in drugi koncert napisal kot mladenič, prvega malo pozneje kot drugega, a razumljivo je, da govorita o strasti, o ljubezni, drugi je morda za spoznanje bolj zrel, vendar oba govorita o istem.
Pred dvema letoma ste dejali, da niste Schuberta igrali dve desetletji in da prihaja čas zanj, omenili ste sonato v c-molu. Nocoj jo imate na programu.
Ne bi mogel reči, da sem Schuberta namerno zapostavljal ali spregledoval, nikakor. Pianistični repertoar je pač tako neznansko obširen, da vsega ne moreš igrati. Če pomislim, tudi Brahmsa nisem igral veliko, no, morda vseeno več kot Schuberta. Pred štirimi leti sem se lotil nekaterih njegovih impromptujev, v zadnji zimi sem začel igrati sonato v c-molu, zagotovo bom dal v repertoar še več njegovih del, morda njegove zadnje sonate, ki so glasba s skrivnostnega roba med življenjem in smrtjo.
Kako nasploh izbirate repertoar? Domnevam, da se morate v koncertnem delu prilagajati orkestrom in dirigentom, v recitalskem pa imate proste roke?
Tudi nasploh imam kar prosto izbiro, precejkrat se zgodi, da ima dirigent ali orkester svoje želje oziroma predloge, kaj naj igram, in ponudbo lahko sprejmem ali zavrnem, včasih orkester zanima, kaj bi me veselilo igrati, včasih pa imam predloge jaz in se dogovorim s producentom ali umetniškim direktorjem. Imam pa precej obširen repertoar, več kot petdeset klavirskih koncertov in lep niz recitalov, veliko različne glasbe torej, tako da odločitve običajno niso težke.
Nekatera dela so taka, da bi si jih želel igrati znova in znova, Čajkovski, Schubert, Brahms, včasih pa se sam spomniš ali slišiš posnetek ali kdo omeni skladbo, in pomisliš, da česa nisi igral že dolgo, in te zamika. Pravzaprav je težko razložiti, kako se to dogaja, a dogaja se. Za novo delo tako ali tako ne rabim veliko časa, dan ali dva zadostujeta, da si ga zapomnim. Je pa zanimivo, da lahko dan za dnevom igram skladbo, pa šele čez čas ugotovim, da to nisem jaz in da je treba drugače.
Vplivajo med študijem skladbe na vaše igranje znane in na ploščah dosegljive interpretacije?
Težko odgovorim, na začetku, v času intenzivnega študija skladbe ne poslušam nič drugega, če pa nekega dela dolgo ne igram, z veseljem prisluhnem tudi posnetkom, vendar mislim, da to ne vpliva na moje igranje. No, vsaj upam, vpliv je zapletena zadeva.
Pogovarjava se pred vajo v dvorani Slovenske filharmonije dan pred koncertom. Koliko vadite, ko ste na turneji?
Nikdar nimam iste ure, še posebej na turneji ne, so tudi dnevi, ko sploh ne vadim. Koncertni pianisti imamo nepredvidljiv urnik, nikdar ni mogoče vsega organizirati, včasih – tudi če najdeš dve, tri ure časa – pa na primer inštrument ni dosegljiv. Violinistom je laže, vadijo lahko celo v hotelu. Vsaj čez dan, si mislim.
Lansko leto sem Borisa Berezovskega vprašal: Steinway, Bösendorfer ali Yamaha, in je odgovoril: Steinway in Bechstein. Vaš odgovor?
Bechstein se tako zelo razlikuje od Steinwaya, pedala, tipke, vse. Mislim, da je Schubert skladatelj, ki zelo lepo zveni na Bechsteinu, velikemu koncertnemu repertoarju, Brahmsu, Rahmaninovu, Čajkovskemu, Prokofjevu, pa ustreza Steinway. Si pa niso vsi Steinwayi podobni, lahko naletiš tako na čudovite kot običajne in ne tako dobre, v tem smislu je Yamaha veliko bolj predvidljiv inštrument, zmeraj veš, kaj lahko pričakuješ.
