Nina Šenk: Za skladbe me prosi veliko slovenskih izvajalcev

Sinoči so v Cankarjevem domu krstno izvedli Simfonijo Mont Blanc, ki jo podpisuje pet skladateljev iz petih držav.

Objavljeno
09. oktober 2014 18.29
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura

Polna življenjske energije in globoko v ustvarjanju skladateljica Nina Šenk govori o svojem delu strastno in predano.

Med zadnjimi jo je pri komponiranju navdihoval Kosovel s poezijo, ki je polna kontrastov. Pripravlja namreč komorno skladbo za flavto in klarinet. Z naročili je zasuta ...

Pred nekaj leti ste našli navdih pod Mont Blancom. Kako?

Skladatelji, ki smo sodelovali pri Simfoniji Mont Blanc, smo bili povabljeni v Chamonix, kjer smo skupaj razmišljali o tehničnih in praktičnih plateh našega skupnega ustvarjanja.­ Že v hotelu smo imeli lep pogled na Mont Blanc, potem so nas peljali še na goro, s katere smo ga videli v vsej veličini; tam smo bili nekaj ur in ga gledali.­ Ta pristna izkušnja, gora, sneg, višina ..., vsa ta občutja ponujajo veliko gradiva, s katerim lahko delaš.

S skladatelji smo govorili in razmišljali tudi o simbolnem pomenu gore Mont Blanc
− kaj pomeni za vsakogar od nas, kaj pomeni za Evropo ... Temu smo rekli 'pet različnih pogledov na Mont Blanc'. Ko smo se vrnili domov, smo o tem razmišljali še sami zase in prišli vsak do svojega sklepa in svoje poti, kako ustvariti kompozicijo.

Torej je že vse napisano?

Ja, že nekaj časa, a zdaj se je končno zgodila krstna izvedba. Napisati smo morali dve skladbi ali eno v dveh verzijah, ker so izvajalske zasedbe v petih državah različne­ (poleg Slovenije sodelujejo še Francija, Nemčija, Poljska in Slovaška), program izvajajo večji in manjši glasbeni korpusi. Včeraj je bil pri nas krst z velikim orkestrom, danes pa v Franciji z manjšim. To je bil po eni strani velik izziv, po drugi pa naporno delo, saj sem morala že med komponiranjem razmišljati o dveh verzijah.

Bo hkrati izvedenih vseh pet skladb?

Ja. Programsko bo vključen tudi vsak dirigent, on bo določil zaporedje skladb, torej nekakšno ­dramaturgijo.

So vsi sodelujoči skladatelji mlajši?

Ne, so tudi starejši. Vsak orkester iz posamezne države je izbral svojega predstavnika, mene je kot komponistko izbral Simfonični orkester RTV Slovenija.

Kje še iščete in najdete navdih?

Moj osrednji vir navdiha so večinoma literarna dela. Že prvič, ko sem izbirala gradivo za skladbo, pri kateri je bila vključena pevka, me je prevzelo, kako dobro se dopolnjujeta literatura in glasba. To ne pomeni, da vzamem zgodbo in poskušam uglasbiti, kar sem prebrala, ampak z branjem in doživljanjem pripovedi iščem inspiracijo, ki se mi prelije v glasbeni jezik. Veliko sem delala s surrealističnimi zgodbami Mihaela Endeja Zrcalo v zrcalu (Der Spiegel im Spiegel. Ein Labyrinth, v slovenščino prevedeno leta 1993).

Njegove zgodbe vsebujejo veliko barv, emocij in so zelo nenavadne. Zdaj imam že štiri kompozicije iz cikla orkestrskih skladb po zgodbah iz te knjige – med drugim dve skladbi Odmev, ki predstavljata začetek in konec tega cikla: ­Odmev 1 je izvedel orkester Slovenske filharmonije leta 2008, v Nemčiji pa je kasneje deželni orkester iz Cottbusa izvedel Odmev 2. Ta cikel počasi nastaja, sledim Endejevim zgodbam.

Skladatelja lahko navdihne tudi 'kumara' ...

Salzburški glasbeni festival me je povabil k sodelovanju pri nenavadnem projektu. Skladateljem so dodelili eno od sodobnih skulptur, ki krasijo Salzburg. Teh je dvanajst, meni so pripadle Kumare Erwina Wurma. Umetnik je kumare v človeški velikosti postavil pred Univerzo v Salzburgu in to je bila moja inspiracija.

Umetnik se izraža ironično, blizu mu je humor. Kumara je po njegovih besedah nekakšen avtoportret. Raziskovala sem njegovo delo, na koncu sem ga celo prosila, ali bi bil o svojem delu pripravljen napisati tekst, ki bi ga izvajala pevka kot solistka v moji skladbi. Prijazno se je odzval in prispeval besedilo.

Kateri pisci vas še prevzemajo?

Zadnje čase me navdihuje tudi Hermann Hesse, njegove Pravljice. Že pred nekaj časa sem napisala skladbo za harmoniko in godalni orkester po Hessejevi zgodbi Skrivnostna gora (moje delo se imenuje Potovanje). Za francoskega naročnika (Ensemble Intercontemporain) pa sem uporabila njegovo zgodbo iz iste knjige z naslovom Iris. O dečku, ki opazuje čudovito rožo in se čudi njeni lepoti, a z leti, ko odrašča, na to pozabi. Prevzelo me je spoznanje, kako vsi skozi življenje izgubljamo občutek za vsakodnevno lepoto, ki lepša naše življenje.

Prepletate glasbo in literaturo, delali ste tudi video ...

V Parizu so me prosili, ali bi lahko naredila kratek, nekajminutni video za uvod v skladbo Iris. Niko Zupančič sem prosila za sodelovanje in ji predstavila svojo idejo. Na videu sem si želela predstaviti pot človeka skozi različna okolja, ki ga oblikujejo. Čopič modre barve potuje z ene
podlage na drugo, ki so asociacija na naša okolja. Barva se enkrat razlije na nežni podlagi, drugič je podlaga groba, tretjič bela, siva.

Z nama je sodeloval še Matic Maležič, ki je ustvaril video. Uspelo nam je in zdaj se dogovarjamo, da bi obstoječe materiale uporabili za videopodlago celotni skladbi, ki je dolga okoli dvajset minut. Tovrstno sodelovanje nastane spontano, o teh možnostih ne razmišljam vnaprej.

Kdaj ste začeli komponirati?

Do študija na Akademiji sem napisala tri skladbe, ker so bile obvezne za vpis. Dve sta dobili nagrado, ampak takrat še nisem razumela, da sem komponistka, nalogo sem sprejela predvsem kot delovno obveznost. Zavestno torej komponiram od leta 2000. Nastalo je okoli osemdeset skladb, od katerih so bile izvedene vse, razen dveh.

To, da ste tako pogosto izvajani, je posebna sreča. Se motim?

Mislim, da sem res ena redkih, ki se lahko preživljam s komponiranjem. Vendar če ne bi imela naročil v tujini, bi se težko preživljala in bi morala poiskati redno službo, kar bi pomenilo, da bi lahko ustvarjala vsaj pol manj.

Vaša dela so kakovostna, pri tem da vas pogosto angažirajo, so verjetno pomembne tudi specializacije, nagrade, dobra kritika?

Na akademiji sem imela srečo. Poleg profesorja za kompozicijo Pavla Mihelčiča me je k pisanju marsikaterih komornih skladb spodbujal tudi Tomaž Lorenz, profesor komorne igre. Leta 2004 je akademijski orkester sodeloval na prestižnem festivalu Young Euro Classic v Berlinu in za najboljšo skladbo festivala so razglasili moj koncert za violino in orkester. Sledila je še študentska Prešernova nagrada Akademije za glasbo za isto skladbo.

Pomembno za mlade komponiste je, da si pridobijo zaupanje izvajalcev oziroma naročnikov, kar pomeni, da oddajo partituro do razpisanega roka in da je profesio­nalno napisana, parti kakovostno izdelani … V teh časih se tudi od umetnika pričakuje točnost, natančnost in zanesljivost, z boemskim obravnavanjem naročil ne prideš daleč.

Ste razmišljali tudi o pisanju opere?

Ja, moja krajša komorna opera je bila že v finalu razpisa za berlinsko operno nagrado, a potem je niso izvedli. Začela sem pisati tudi mladinsko opero za Glasbeno mladino, a ker je zmanjkalo sredstev, se je projekt ustavil. Res pa je, da je za operna dela še veliko težje dobiti izvedbe kot za manjša dela.

Kako pomembno je osebno spoznati izvajalca vaše skladbe?

Zelo. Če je le mogoče, pri vsaki skladbi sodelujem z izvajalci. Ko sem prvič delala s solistko violistko Odile Auboin iz pariškega ansambla Ensemble Intercontemporain, ki je nisem poznala, sem šla tja na festival, da sem slišala, kako igra. Potem sva se še večkrat srečali in delali na materialu tudi pred krstno izvedbo.

Če je le mogoče, je prav, da se skladatelj in izvajalec spoznata in sodelujeta, najdeta šibke in močne točke. Vsi, ki igrajo sodobno glasbo, jim je ljuba prav ta svoboda, da lahko skladatelj s spoznavanjem izvajalca še bolj približa material določenemu izvajalcu in mu tako omogoči, da se še bolj poistoveti z novo skladbo.

To je pri izvajanju klasične glasbe veliko težje ali nemogoče, saj so tiri za interpretacijo utečeni, določeni, medtem ko je pri sodobni kompoziciji polje izražanja veliko večje. Za skladbe me prosi veliko slovenskih izvajalcev, z marsikaterim sodelujem že leta, vendar imam tako zaseden urnik, da jim moram odgovoriti, da lahko pišem zanje šele čez dve ali tri leta.

Prevzemate tudi delo programskega vodje Ateljeja Društva slovenskih skladateljev.

Ja, letos sva postavila program še s Petrom Šavlijem, ki je bil programski vodja deset let. Postavitev sezone vsebuje šest koncertov, načeloma predstavitev slovenskega­ ustvarjanja, tako skladateljev kot izvajalcev. Poiskati moram šest domačih komornih skupin ali izvajalcev ter najti pisce novitet.

Program bom zastavila malo bolj ohlapno, kar pomeni, da bom poskušala na koncerte uvrstiti tudi skladbe vrhunskih skladateljev iz tujine, da se lahko naši ustvarjalnosti postavi ogledalo. In ne bom vztrajala izključno pri novitetah, ker so nekatere sodobne kompozicije po krivici odšle v pozabo, kar je škoda.

Ali je to redna služba?

Ne, to ni zaposlitev, delo mi je predvsem v čast in se ga lotevam odgovorno. Pri oblikovanju programov sodobne glasbe v Sloveniji sem že večkrat sodelovala. Verjamem namreč, da moramo glasbeni ustvarjalci širiti obzorja sodobne umetnosti, predstavljati, promovirati sodobno glasbeno ustvarjalnost čim širši javnosti.

Se naša ustvarjalnost lahko kosa z mednarodno?

Seveda, imamo izvrstne izvajalce in komponiste, a o tem se premalo govori in se jih premalo podpira. Slovenski umetniki že zdaj konkuriramo Evropi in svetu. Problem pa je, da še vedno veliko glasbenih institucij v Sloveniji rahlo zaostaja in se le stežka odpirajo sodobni glasbi.

Kaj pripravljate?

Zadnja skladba, ki bo izvedena decembra letos, je komorna, napisana za flavto in klarinet. Iskala sem tekst, ki bi ga obe izvajalki recitirali med igranjem, in 'našla' poezijo Srečka Kosovela, ki vsebuje veliko barv, kontrastov. Vzela sem dve pesmi Proti zapadu, ki sta polni kontrastov, od bele, hladne, srebrne barve do črne, žgoče, pekoče … Razbila sem tekst, ki je kot dodana vrednost in me le usmerja k dodatnemu raziskovanju ter mi odpira nove poti razmišljanja.