Njeno življenje na odru

Repertoar Nuške Drašček sega od popevk in narodno-zabavne glasbe, prek bluesa in jazzovskih standardov, do westendovskega muzikala, šansona in opere.

pon, 09.04.2018, 12:00

Spomin na turnejo z Ano Netrebko­ in Slovensko filharmonijo s Slovenskim komornim zborom še ni zbledel?

Perfektno je bilo – bila sem dvorjanka Laura –, mesec dni na poti, enajst koncertov na prekrasnih evropskih prizoriščih. Včasih si pogledam kak posnetek iz amsterdamskega Concertgebouwa, pa na primer vem, kam se gre z odra v garderobe ...

Ja, takrat sem bila v drugem letniku akademije, preprosto šla na avdicijo in dobila vlogo. Poklicali so me še isti dan popoldne. Nisem mogla verjeti. Ana Netrebko se je na poti pokazala za krasno, nič kaj zvezdniško osebo, šele odzivi ljudi na njeno prisotnost ti dajo vedeti, da si v družbi z zvezdnico.

»Med vajo sem si nalepila brke, a so mi vmes odpadli, nisem hotela tvegati, da se bo ponovilo med nastopom,« je razložila Nuška Drašček, ko je prihitela z odra v Cankarjevem domu z nečim velikim v rokah. »Moška vloga, princ Orlovski v Straussovem Netopirju, ne morem priti v petkah in krilu, zato imam s sabo kostum.«

Gospa Drašček, sva v solistični garderobi Cankarjevega doma. Pri čem sem vas zmotil?

Prihajam s koncerta Glasbene mladine Slovenije, namenjenega osnovnošolcem in srednješolcem [pogovor je potekal konec marca], koncept simfoničnih matinej predvideva pogled 'od opere do muzikala', gre za izbor iz znanih oper, operet in muzikalov, da bi učenci in dijaki malo spoznali glasbeno literaturo, slišali različne načine petja, videli, kaj vse se dogaja zunaj spletnih in televizijskih kanalov.

Izbran je simpatičen repertoar skladb, o katerih ne vedo, da jih že poznajo. Taki koncerti se mi zdijo pomembni, velikokrat institucije, ki si tega ne bi smele privoščiti, podcenjujejo mlade ... pa so vendar najbolj iskreno občinstvo, ki zmeraj odreagira tako, kot čuti. Za dojemanje glasbe jih je treba vzgajati, boli me, če se krčijo sredstva za glasbeni pouk v šoli ali da postane zbor na primer nekakšna obskurna dodatna dejavnost. Jaz sem tako odraščala, to je moja identiteta. Najbrž sem imela srečo. Pustiva, ne bi preveč o tem.

V vašem primeru publicistična nalepka vsestranska vokalistka oziroma koncertna pevka nedvomno več kot drži, pojete vse, od popevk in narodno-zabavne glasbe, prek bluesa in jazzovskih standardov, do westendovskega­ muzikala, šansona, opere. Pred časom ste povedali, da vas ta večplastnost bogati in da ne čutite, da bi s petjem na različnih frontah, če lahko tako rečem, kaj izgubljali.

Se strinjam, enostavno je res, da se lotevam žanrov, ki jih lahko korektno izvedem, kakega heavy metala se pač ne grem, zanimajo me pa različne stvari. Na to gledam kot na hrano, morda imaš kako najljubšo jed, ki ti velikokrat odgovarja, hkrati pa je fino poskusiti še kaj drugega. Tako mešanje imam zelo rada, vsak koncert, vsako koncertno doživetje mi prinese lepe občutke, ki jih lahko potem prenesem na operni oder, in obratno. Vsak velik izziv v operi mi tehnično pomaga do novih spoznanj, ki mi pridejo prav pri drugih žanrih. Vse nekako mešam, a to ne pomeni, da bi mi bilo v samo enem žanru dolgčas, ampak imam pač rada tako raznovrstnost, všeč mi je.

Nisem slišal, a kar mislim si, da je bilo užitek slišati vašo izvedbo Proud Mary Tine Turner, sem pa dobil svojo mero zadovoljstva ob poslušanju vaše interpretacije Zawinulove skladbe Mercy, Mercy, Mercy. Kako se razgledujete naokrog, kako izbirate izvajalski repertoar?

Velikokrat se mi zgodi, da kaka pesem kar najde mene, zadnjih nekaj let imam tak tempo, da res ne najdem dovolj časa za poglobljeno iskanje, se mi pa zgodijo večeri ob računalniku oziroma z neizčrpno stranjo youtube, ki postrežejo s presenečenji. Marsikaj mi svetujejo tudi kolegi, pa potem najdem ob predlaganem še kaj drugega, tako da odkrivam glasbo tudi na ta način, se pa velikokrat lotim ciljnega iskanja v kakem žanru: zelo rada imam gospel in že več let imam v mislih načrt za večer gospelov, veliko poslušam, kupujem plošče, malo raziskujem, koga kaj vprašam in se nabira. Nekatere zadeve te kar same najdejo, za druge se moraš potruditi.

Imate pri tem iskanju stalnega svetovalca?

Običajno pogledam, kdo se ukvarja s kako zvrstjo, da bi mi vedel kaj svetovati, velikokrat dobim dobre napotke od inštrumentalistov, ki imajo drugačen pogled na glasbo, takoj vidijo ritmičnost, ki bi na primer ustrezala big bandu, in podobno. Neprisiljeno, tekoče sodelovanje rečem temu.

Zadnje čase se zdi, da ste prisotni povsod, tako na najrazličnejših odrih kot v medijih, ki sledjo početju znanih, slavnih. Ob prvem seveda moram vprašati, kako zmorete, ob drugem, ali vas ne daje strah, da bi zaradi prisotnosti v javnosti pri občinstvu, ki ceni vašo glasbo, izgubili kredibilnost.­ Od lanskega leta imate tudi ­akademski naziv.

Nimam občutka, da je kaj ogroženo. Dokler tisto, kar počneš, delaš kakovostno in znaš razložiti, zakaj si se česa lotil, si na varnem, vsaj mislim si, da občinstvo ne bi smelo imeti občutka, da je kaj narobe. Kar tako, z levo roko, se ne lotim ničesar, kar naredim, naredim, kot se spodobi.

Tu so največkrat v igri stereotipi.

Absolutno, zdi se mi, da so vsi, tako občinstvo in mediji, porabili veliko časa, da so se navadili na mojo več­opravilnost. Ko sem se malo več pojavljala v operi, se je nekaterim zazdelo, da se ne bom več toliko pojavljala drugje. Pa ni tako. Lahko dodam, da si ne delam problemov, dokler res ne naletim nanje. Če me bo kdaj začelo kje kaj motiti ali ovirati, se bom že znala odzvati. Drugače pa je z mediji tako, da največkrat sami izrazijo željo po sodelovanju, ne gre le za intervjuje, veliko je generičnosti, ob praznikih se vrstijo pričakovana vprašanja ...

... kaj kuha Nuška Drašček za praznike, kako okrasi novoletno jelko, kam se odpravi na morje ...

... seveda, take zadeve, a si mislim, da je od časa do časa dobro dati vedeti, da še vedno delaš, da si tu. No, včasih pa pride poplava projektov in se urnik tako peklensko zatrpa, da enostavno ni dovolj medijskega prostora, da bi vse povedala in opisala. Še nekje najdevam nekakšno pozitivnost: z družbenimi mediji si sicer nisem ravno blizu, sem bolj na tehnofobni strani in me kaj novega spravi v dvom, ali bom sploh znala to ali ono uporabljati, a jasno je, da spletna stran ali račun na facebooku omogočata glasbeniku neposrednejši dostop do občinstva, tam lahko marsikaj poveš s svojimi besedami ali po svoje pokažeš. Še zahvališ se lahko.

In to počnete sami?

Sama, sama. Nekaj časa sem imela nekoga, ki jo to delal namesto mene, a ni bilo isto, kot če bi napisala sama.

Če sva že pri pisanju – kaj pa branje, kaj berete?

Zaradi pomanjkanja časa se zadnje čase najraje lotim kriminalk. Skandinavskih. Jo Nesbø je ta hip kot magnet, če le imam pet minut časa, prižgem kindle. Na drugo, zahtevnejše branje bom očitno morala počakati do dopusta.

Pesmi Édith Piaf imajo strahoten naboj, ne gredo iz mode. Spomnim se Madonne, ki je na eni zadnjih turnej začarala skoraj dvajsettisočglavo množico z ukulelejem in La vie en rose. S ploščo Re-Belle, posvečeno Édith Piaf, ste si – kot ste zapisali v plošči priloženi knjižici – izpolnili željo ponuditi koncertnemu podobno doživetje.

Dolgo sem razmišljala, kaj bi naredila in kako, potem pa se je vse zgodilo, če lahko rečem, povsem organsko: na koncertih sem videla, da se ljudje intenzivno odzovejo na kaj nepričakovanega, na turneji po Sloveniji nas je dobil dež in sem morala del koncerta izvesti pod oboki, brez ozvočenja, in smo skupaj peli ljudske pesmi; nekoč je v neki dvorani zmanjkalo elektrike, a smo s kolegi nadaljevali koncert, in opazila sem fascinacijo nad nečim tako osnovnim, kot je petje občinstvu brez pomagal.

S to ploščo sem hotela ujeti razpoloženje, dati poslušalcu vtis, da sem zraven, ob njem in da mu pojem. Mikrofon je le pomoč za zapis, z glasbeniki pa smo se lotili plošče tako, da je vse posneto v enem kosu. Popravljali smo le večje besedilne napake, nisem hotela, da bi bilo zapisano narobe, posegov v končni zvok razen iskanja ravnotežja med inštrumenti pa ni bilo, slišati je vse, vsak vdih, sapo, to mi je všeč, pa še žanr šansona je več kot primeren za kaj takega, ker je zelo izpoveden, zelo oseben, svoje doda še poezija, ki jo na plošči bere Boris Cavazza.

Kakšno je vaše mnenje o zdajšnjem stanju slovenske popevke, se ji godi slabše kot nekdaj?

Slovenska popevka je nekaj posebnega, ob teh dveh besedah vsakdo najprej pomisli na njene zlate čase, kar je seveda prekrasno, uživam, ko lahko pojem te skladbe, a mislim si, da je nekako treba naprej. Nisem avtorica, zato odgovora, kako naprej, nimam; odgovora sta verjetno zmeraj dva, oziranje v preteklost in povezovanje z njo ali pa poskušati narediti nekaj novega, v novih žanrih. Težko jo je predrugačiti, v spominu imamo pač lepoto iz minulih časov, to so večne skladbe. Velik izziv za avtorje je, kako najti izraz, ki bi sodobno popevko naredil táko, da bi pomenila enako kot nekdaj.

Kakšen je bil občutek na popevki, kjer ste na koncu slavili, ste se počutili, kot da sta iz drugega sveta?

Nisem imela občutka, da bi bila avtsajderka, nastopam pa na tako različnih odrih, da je bila to samo še ena, drugačna možnost predstavitve oziroma kanaliziranja nekega glasbenega izraza. Še vedno imam tremo.

Nuška Drašček in opera, imenitno srečanje, ki ga je s pritrjevanjem sprejela tudi tukajšnja kritika. Kakšna je bila izkušnja z Rossinijevo Pepelko in precej drugačno Lepotico v Glassovem hibridu Lepotica in zver? Kakšen je vaš spomin na Magdaleno v Rigolettu, Mercedes v Carmen, na Olgo v Jevgeniju Onjeginu?

Vse to so koraki. Letošnja Lepotica je moja tretja glavna vloga po Carmen in Pepelki, vse druge manjše in srednje vloge, vse to so koraki, gnetenje materiala, vsaka vloga ti nekaj da, ob vsaki se moraš soočiti z nečim. Cenerentola, Angelina je v primerjavi z Lepotico tehnično veliko bolj zahtevna, ne da se ju primerjati, Pepelka je maraton, moraš biti zdrav in v glasovni kondiciji, Lepotica je drugačna vloga in že zaradi narave dela, ki je pisano kot spremljava filmu, ponuja drugačne izzive, scenske, saj je gledalec tako kot liki v zgodbi vržen v sredino prizora in mora pevec vedeti, kaj se je prej zgodilo, kakšna je harmonska podlaga njegove vloge in vseh ostalih, kar nakazuje karakter, paziti je treba tudi na skoke in jih oblikovati v razumljivo stavčno linijo. Vlogi sta si podobni, a se hkrati razlikujeta, oba lika imata v družini podrejeno vlogo, a Lepotica je nosilka kreativnega procesa, energije, ki vpliva na okolico, Pepelka pa le uresniči svojo prirojeno aristokratskost.

Prijavi sovražni govor