Noč Modrijanov: Vzporedni svet, v katerem so vsi povezani

Tisoč nastopajočih, na čelu z glavnimi zvezdami Modrijani, je razvnelo celjski Zlatorog. Dobre tri ure je v četrtek v dvorani bruhal patos. V obeh večerih bo skupno več kot 12.000 obiskovalcev z oboževanimi pelo in juckalo ter za en, tokrat dve leti pričakovan večer, odložilo skrbi in delo. Na oder ni letelo nič nespodobnega razen občasnih hrepenečih pogledov. Ne le ženskih.

Celje se je tudi letos zaradi Modrijanov, bratrancev Blaža in Roka Švaba ter bratov Petra in Franja Oseta, za nekaj časa ustavilo. Čakanje že na avtocesti, parkirani avtomobili po celotnem hribu okoli Zlatoroga, polne nastanitvene kapacitete so napovedovali že tradicionalno gnečo na menda najpomembnejšem narodno-zabavnem koncertu leta v državi. Lani ga ni bilo, zato so bila pričakovanja obiskovalcev še toliko večja.

Večer, tam smo bili v četrtek, se je začel v temi. Kot se spodobi za svetopisemsko zgodbo o stvarjenju sveta, ki je bila rdeča nit večera, podnaslovljenega Življenje je ljubezen. Otvoritvena pesem, ki jo je posebej za to noč spisal Matjaž Vlašič, besedilo pa frontman Modrijanov Blaž Švab, je pripadla 500-članskemu zboru Gimnazije Celje Center, ki je bil postavljen po vseh prehodih v dvorani. Če se je začelo precej mistično, je že prvi gost, Tomaž Domicelj postavil stvari na svoje mesto. Prišli smo se zabavat. Vem, da danes bo srečen dan. Gostje so se nato vrstili kot po tekočem traku. In prišli so domala vsi, iz bližnje in daljne preteklosti. Potovali smo v času in verjetno tudi prostoru.

Združeni v pesmi ...

Noč Modrijanov, ki so jo tokrat pripravili petnajstič, ni njihov koncert, ampak kot pravijo člani ansambla, poklon oboževalcem. Na leto imajo 150 koncertov, najbolj navdušeni poslušalci jim sledijo po državi, od veselice do veselice. Na Noči Modrijanov pa nastopi cvetober slovenske zabavne in narodnozabavne scene. Pridejo na povabilo. In glede na število nastopajočih si verjetno vsak želi pristaviti svoj piskrček v dvorani, nabiti s čustvi. »Se je že zgodilo, da je kdo odklonil nastop, ker se v tej zgodbi ni videl. To cenimo in spoštujemo. Nič ne sme biti na silo. Glasbenik mora čutiti, da je to zanj, da ga potem tudi publika sprejme,« je dejal Blaž Švab. In publika je sprejemala. Tudi pse, ki so pokazali kaj znajo ob Sreči na vrvici, in konja, ki je kopitljal po odru ob Moj očka ima konjička dva.

Ideja Noči Modrijanov, ki si jo je zamislil dolgoletni novinar Radia Celje Tone Vrabl, je druženje. »O muziki se ljudje potem ne pogovarjajo toliko. Pogovarjajo se, kako so bili vsi skupaj. Povezovanje, povezovanje, povezovanje. Na lokalnem nivoju to znamo, na nacionalnem pa ne. Naj bo glasba govorica in učiteljica, da gre skupaj čisto vse. Da se da sodelovati ne glede na vse težave in probleme. Glasba povezuje,« je motiv prav posebnega koncerta povzel Blaž. In so povezali resnično vse živo. Triurni preplet venčkov samih domačih so spremljali glasbeniki, nabrani iz praktično vseh glasbenih zvrsti; od tistih, ki so že skoraj v genskem zapisu mnogih v dvorani prisotnih, kot so Boris Kopitar, Oto Pestner, Aleksander Mežek, Marijan Smode, Andrej Šifrer, Jan Plestenjak, Fredy Miler, ki je požel največji aplavz, do tistih, ki so s povsem drugega brega, kot so Policijski orkester, Orkester Slovenske vojske, Godalni kvartet Feguš, Slovenski oktet. A to je bil večer za polko, valček in priredbe v narodnozabavni maniri.

Imamo se radi

Obiskovalci, od tistih, ki štejejo samo enomestno številko pomladi, do tistih, ki nosijo že več kot sedem križev, so peli kot eno. Ker so seveda vsi znali vse. Sedela sem ob fantih v zgodnjih dvajsetih, ki sta pritegnila, k sreči sta bila dobra pevca, komadom, ki so mnogo starejši od njiju. Samo pesem Svobodno sonce, ki so jo slovenski estradniki skupaj zapeli leta 1992, sta izpustila. Tudi nista prepoznala Bora Zuljana, ki je na koncu odigral svoj solo na električni kitari. Nič hudega. Je kmalu sledilo ploskanje v ritmu, pa seveda tudi objeti se je bilo treba in zibati v ritmu. Za prijatelje si je pač treba čas vzet. In so si ga.

Ljubitelji Modrijanov so prišli iz cele Slovenije. Vstopnice po 29 evrov so spet razprodali. Po izkušnjah prejšnjih let, ko so jih nekateri kupovali v večjih količinah in jih potem preprodajali, je bil nakup omejen na največ osem vstopnic. Čeprav so Modrijani sami obveščali tržno inšpekcijo, so nekateri svoj nakup vendarle želeli oplemenititi. Na dan koncerta so vstopnice preko malih spletnih oglasov prodajali tudi po 65 evrov. Kaj je tisto, kar ljudi pripelje na njihove koncerte, v čem so boljši od ostalih? Nenazadnje niso edini narodnozabavni ansambel, čeprav jim mnogi sonarodnjaki očitajo, da kljub narodni noši sploh niso narodnozabavni ansambel, ker jim manjkata klarinet in trobenta, pa da so bolj pop. Nevoščljivost ali boj za pravo narodnozabavno glasbo? Ne glede na usmeritev, fenomen njihove priljubljenosti ostaja.

»Zabava brez nevarnosti«

Miha Šalehar, radijski voditelj Vala 202 meni, da je fenomen Modrijanov preplet mnogih dejavnikov: »Popularna glasba je vobče nehala biti nosilec ideje, mladostniškega upora, revolucije, škandala, ekscesa. Te stvari so se preselile od akterjev popularne godbe v sfero resničnostnega šova. Vse, kar je glasbi ostalo, je ena lahkotna zabava, eno lahkotno popivanje. To je globalen fenomen. Pri nas smo v zadnjih 15 letih živeli v neki iluziji, da lahko mediji z uredniki še vedno krojimo okus poslušalcev, struktura zasebnih javnih radijskih postaj in teren pa kažejo povsem drugo zgodbo.«

Noč Modrijanov je igrala na čustva. Prek videa so pozdravili vrhunski športniki Anže Kopitar, Iztok Čop, Dejan Zavec, Tina Trstenjak in Tim Gajser. Za dodaten domovinski naboj je poleg vseh možnih komadov o lepotah naše deželice prek videa poskrbel kar predsednik Borut Pahor. Nežni in nedolžni nasmehi so bili konstanta. Venčki ljubezenskih pesmi so kulminirali v plesu poročenih parov na odru. Vse je bilo po jusu. Tudi zaključni pivski medley. Fantje pa so, brez cinizma, iskreni v tem, kar počno. Je to recept za razprodane dvorane?

»Fantje so po mojem posledica vseh populizmov, sicer kvalitetna posledica glasbeno in izvajalsko, ki jih je človek danes deležen. Mediji, oglasi nam upovedujejo, da potrebujemo lahkoten večer brez premisleka. In Modrijani to ponujajo. Preigravajo komade različnih avtorjev v verziji brez glutena, maščob in tveganja. To je preplet vsega: verouka, PopTV-ja, facebooka, vsega, na čemer se kulturno vzpostavlja sodoben najstnik oziroma človek. Zraven pa še malo črednega nagona in njihov talent, ker so res dobri. Te kupijo,« razlaga Šalehar. Hkrati dodaja, da pravzaprav taki fenomeni drugod niti niso taka velika reč: »V Ameriki imaš cel kup nekih rednekov, ki funkcionirajo na podoben način: z družinskimi vrednotami, mogoče so celo malo pobožni.«

Čeprav nekateri v Modrijanih vidijo celo jezdece apokalipse slovenske glasbe, je Šalehar bolj prizanesljiv: »Slovenija je bila popkulturno zelo nadzorovana, vse je šlo skozi sito ene inštitucije - RTV - in založb ZKP in Helidon. Z novim sistemom se je sploh vzpostavila neka popularna glasba, ki je bila vedno na pol zanikana; zabavna in narodnozabavna. Zdaj se vzpostavljajo zelo normalne zadeve. Samo medijske in uredniške strukture jih še niso na prav način dojele. Tako se je onkraj medijev, urednikov, televizijskih oddaj, ki želijo diktirati okus, kaj je dobro in kaj ne, v vseh mogočih poljih zgodilo veliko nove glasbe.« Verjetno res. S pomočjo Modrijanov je v Zlatorogu vladal vzporeden svet.