Tiskane izdaje
Vendar je vibrafon čisto zares odkril šele, ko mu je na jazzovski delavnici v Grožnjanu čar tega glasbila pokazal zdaj že pokojni vibrafonist svetovnega formata Boško Petrović. Tedaj je imel Vid šele enajst let in v teh rosnih letih je tudi prvič zares prisluhnil jazzu. Preden je odšel v Grožnjan, je so mu doma kupili prvo kompilacijo jazz standardov. »Takoj se mi je ta glasba zdela vesela,« se spominja, zato se je naučil igrati skladbo Take Five, s katero je potem pri Petroviću zbudil pozornost.
Legendarni vibrafonist ga je vzel pod svoje okrilje. In tudi na oder. Že zelo zgodaj se je Vid pridružil Petrovićevemu triu in si koncertno kilometrino nabiral tudi čez mejo. Vsak nastop je bil kot učna ura, pripoveduje Vid, ki je tedaj močno znižal povprečno starost zasedbe. »Po vsakem nastopu mi je Boško povedal, kaj bi lahko izboljšal ali drugače zaigral. Ni kritiziral. Čeprav je jasno povedal, ko mu kaj ni bilo všeč. Rekel je: to je bil pa en 'big' nič.« Poleg glasbenega vodstva, pa je Vid dobival tudi življenjske napotke, kako preživeti ob igranju jazza, kako se dogovarjati za koncerte, kako se organizirati, kako skratka biti profesionalen.
Vse to je prispevalo k njegovemu zrelemu dojemanju glasbe, ki se izraža skozi njegovo igranje. »Večkrat mi kdo reče, da se v mojem igranju čuti resnost. Po mojem to leti predvsem na organiziranost fraz. Zelo pomembno je namreč, da pustiš glasbi dihati. Boško mi je ves čas dopovedoval, naj v solih ne igram preveč. Dovolj je že ena nota, ob pravem času na pravem mestu. Ko preideš od klasične glasbene izobrazbe na jazz, ugotoviš kako bistveni so različni ritmi, poudarki ... a za to moraš dobiti občutek,« pojasnjuje Vid, ki je ta občutek razvijal na privatnih urah s pianistom Jako Puciharjem, saksofonistom Samom Kolarjem in seveda med nastopanjem s Primožem Grašičem, Mariem Mavrinom in Boškom Petrovićem.
V spomin svojemu mentorju je februarja z Big Bandom RTV Slovenija posnel zgoščenko, ki bo kmalu izšla. Marca prihodnje leto pa bo z Big Bandom igral na spominskem koncertu Boška Petrovića v sklopu abonmaja Jazz Ravne, ki ga organizira Vidov oče Robi Jamnik. Vid je sodeloval tudi na plošči Beware Of The Goose v zasedbi avstrijskega bobnarja Benny Hrdina's Big Organ 5. Na dvojni zgoščenki italijanskega blues kitarista Mikea Sponze, pa je odigral eno skladbo. Nastopa s številnimi zasedbami, s tolkalno skupino Stick Control, sekstetom Aleša Rendle, etno-jazz projektom Zbudimo kralja Matjazza, ki križa koroško ljudsko pesem in surovo energijo jazzovske improvizacije, njegov trio pa je zrasel v kvartet, ko se mu je pridružil še avstrijski bobnar Bernd Reiter.
Čez eno leto bo Vid zaključil šolanje na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu. Potem ga čaka še matura, ki jo bo zaradi umetniškega statusa opravljal z enoletno zamudo. V oktobru za pol leta odhaja na izmenjavo na jazz inštitut v Berlin, kjer ga bo učil jazz vibrafonist David Friedman. Tokrat bo torej prvič, da bo imel profesorja prav za jazz vibrafon. Morda bo študij v Berlinu tudi nadaljeval, vsekakor opreza za dobrimi profesorji, ki jim je pripravljen slediti tudi čez lužo.
