Tiskane izdaje
Če si izposodimo simpatično glasbeno šalo, »tubist or not tubist«, to za Gorana Krmaca ni bilo vprašanje. Kmalu je ugotovil, da ga klavir ne zanima preveč, in si omislil tubo. Sprva resda predvsem zato, ker mu je vodja godbe na pihala v Kopru obljubil, da bo, če se jim bo pridružil, veliko potoval. »Obljubo je tudi držal,« se zasmeji Goran. Kmalu je začel glasbene stile spoznavati v različnih zasedbah. Igranje na feštah s skupino Dej še'n litro pa ga je streznilo, pravi. Z njimi se je zavedel, da bo glasbi posvetil življenje.
Na Akademiji za glasbo je raziskal klasične potenciale svojega glasbila, se posvetil kontrapunktu in glasbeni teoriji. »Vsak inštrument ima svoje specifike, tuba, posebno v jazzu, pa ima dva obraza. Lahko jo igraš kot solistični inštrument, na primer kot trobento, ali pa si del ritem sekcije,« pojasnjuje Goran, ki ga je kmalu prevzel tudi jazz. Našel je izziv v odkrivanju lastnega izraza skozi nekonvencionalno glasbilo, ki nima preveč pestre zgodovine v tem glasbenem žanru. Iz zasedb v New Orleansu, kjer je tuba kot prvi inštrument z nizkimi frekvencami prevladovala v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, jo je kmalu spodrinil kontrabas. Potem je tuba zavila na žanrsko stranpot in se uveljavila predvsem v brassovskih zasedbah.
Ko se Goran Krmac prikaže na odru, kjer se ima zgoditi jazzovski koncert, se dvigne marsikatera obrv. Tuba je v tej konstelaciji zares dokaj eksotično glasbilo. Tudi glasbeniki so potrebovali nekaj časa, da so ga s tubo povabili v svoje zasedbe. Ko se je prvič udeležil delavnice Jazzinty v Novem mestu, mentorji niso vedeli, kam naj ga umestijo. Goran je zdaj prepričan, »ko imaš sredstvo, s katerim se lahko izražaš, ni pomembno, kateri inštrument je to. Vse je odvisno od tega, koliko časa posvetiš vaji in ne odnehaš.«
V srednješolskih letih je spoznal ameriškega tubista Jona Sassa, ki je na tubi preigraval Marcusa Millerja. »Takrat sem izgubil zavoro, kaj vse se da zaigrati na tubo. Prisluhnil sem basovskim linijam, iskal referenčne skladbe in poskušal ujeti lastnosti baskitare.«
S tubo je od leta 2004 študiral jazz na Prince Claus Conservatory v Groningenu, kjer se je najprej dve leti družil s kontrabasisti in spoznaval njihov pogled na glasbo. Med odkrivanjem svojega zvoka ga je navdihoval predvsem Jaco Pastorius, »njegova glasba je sveža, zanimiva in zahtevna iz kompozicijskega vidika, hkrati pa tako svobodna,« pravi Goran. In če mu je Pastorius pokazal, kako je tudi baskitara lahko vodilni inštrument, je s poslušanjem kontrabasista Dava Hollanda spoznal vlogo basista kot hrbtenice banda, ki stoji v ozadju in drži ritem.
Zdaj Goran Krmac in njegova tuba nimata več težav s sodelovanjem v jazzovskih zasedbah. Igral je z zasedbo Acropolis priznane mlade pianistke in skladateljice Kaje Draksler in sodeloval na njenih dveh ploščah. Že od študentskih let igra s slovenskima kolegoma iz Groningena Andrejem Hočevarjem in Janom Kusom v skupini Next. Na poletnih jazzovskih odrih pa je letos nastopal z Jaka Ahačevčič kvintetom, Igorjem Lumpertom, Janezom Dovčem, nekaj časa pa tudi z Magnificom. Še vedno se rad udeležuje jam sessionov, ki so, kot pravi, najboljša priložnost, da se glasbeniki med sabo spoznajo in povežejo.
