Tiskane izdaje
Legendarni The Rolling Stones so včeraj izdali prvi studijski album po enajstih letih z naslovom Blue & Lonesome in kritiki, ki so ga imeli priložnost slišati pred izidom, so nad njim zelo navdušeni.
Na albumu so izključno priredbe, niti ene same avtorske pesmi ni, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega slabši. Nasprotno, po ocenah resda za zdaj še redkih kritikov, je to vrhunski album, med najboljšimi, ki so jih Stonesi posneli.
Na začetku kariere, leta 1964, so The Rolling Stones debitirali z albumom z istoimenskim naslovom, na katerem je bilo 12 pesmi, med njimi samo ena avtorska s podpisom Jagger-Richards (Tell Me You’re Coming Back), kar ni bila ovira, da ga ne bi uvrstili na znani seznam 1001 album, ki ga je treba slišati, preden umrete.
Pol stoletja pozneje je na albumu spet 12 pesmi, vse pa so priredbe bluesa. Kritiki so si edini, da skupina zveni močno in sproščeno ob čarobnem prepletanju kitar Keitha Richardsa in Ronnieja Wooda s standardno nepogrešljivim bobnanjem Charlieja Wattsa in Mickovim vokalom, ki kakor da nikoli ni zvenel bolje v takšni vrsti glasbe.
Nekateri pričakujejo, da je to samo dobra napoved novega avtorskega albuma glede na to, da so Stonesi zaokrožili svoj ciklus od tistega prvega do tega bluesovskega, kajti to je zelo iskreni zvok, ki mu oni pripadajo.
Jagger spet poprijel za orglice
Čeprav je Jagger tudi že prej tu in tam zaigral na orglice, je imel to pot vse razloge, da je spet poprijel za ta inštrument. Kako dobro ga je znal izkoristiti, je pokazal prvi singel albuma Just Your Fool (priredba Buddyja Johnsona).
Z albumom se torej skupina vrača k svojim začetkom, tako takrat kot zdaj igrajo priredbe pesmi, ki so jih svoj čas izvajali Jimmy Reed, Willie Dixon, Eddie Taylor, Little Walter, Howlin’ Wolf, Memphis Slim ...
Če se jim v studiu pridruži še Eric Clapton, ki v sosednjem studiu ravno snema svoj album, in s Stonesi odigra dve pesmi (Everybody Knows About My Good Thing in I Can’t Quit You Baby), so argumenti, da je album mojstrski in spontan, karseda prepričljivi. Mick Jagger (vokal), Keith Richards (kitara), Charlie Watts (bobni) in Ronnie Wood (kitara) so poleg s Claptonom združili moči z dolgoletnimi sodelavci Darrylom Jonesom (bas kitara), Chuckom Leavellom (klaviature) in Mattom Cliffordom (klaviature),
Da je album res spontan, govori tudi to, da so ga posneli v samo treh dneh v British Grove Studiu v zahodnem Londonu, le streljaj oddaljenem od Richmonda in Eel Pie Islanda, kjer so Stonesi kot mladi bluesovski band začeli igrati v pubih in majhnih klubih.
»Bilo je zelo hitro in zares zabavno narediti nekaj v tako kratkem času. Nismo utegnili analizirati, razmišljati ... Nisem vedel, ali je dobro, kar smo naredili, ker je vse potekalo tako bliskovito in ko smo na koncu poslušali, smo uporabili vse pesmi,« je za agencijo AP izjavil Mick Jagger.
V studio so vstopili, da bi posneli rockovski album, zamisel, da bi posneli bluesovskega, se je porodila, ko je Keith Richards predlagal, da bi za ogrevanje odigrali Blue and Lonesome Memphisa Slima. Od tod naprej se je vse dogajalo spontano. Jagger je predlagal nove in nove pesmi, ki bi jih lahko priredili. » Ko ste v bandu, je tako: kar hoče pevec narediti, to vsi naredimo in na ta način je mogoče dobiti najboljše,« je dejal Richards.
Pod produkcijo albuma sta podpisa Don Was in The Glimmer Twins, kar je psevdonim Micka Jaggerja in Keitha Richardsa, kadar sta producenta.
Rolling Stones, ena od najbolj priljubljenih skupin vse časov, je zadnji album A Bigger Bang objavila leta 2005.
