Tiskane izdaje
Njeno petnajst let dolgo zgodbo na slovenskem glasbenem zemljevidu pišejo predvsem festivalske zmage. Te so ji prinesle toliko dela, da je šele v zadnjih letih začela iskati nove izzive, pravi. Prej pač ni bilo časa za premislek. No, zdaj so na vrsti Križanke.
Izdali ste samo štiri redne studijske albume. Zadnjega, Prestiž, leta 2008. Ste tudi vi obupali nad izdajanjem cedejev?
Po drugi, še vedno najuspešnejši plošči Ni mi žal iz leta 2000 so se začeli vrstiti nastopi na festivalih in raje kot na albumih sem slonela na posameznih singlih, ker so se bolje prijemali. Albumi nikoli niso bili moja prioriteta, tudi zato ne, ker nisem sama avtorica in sem odvisna od drugih. Moje skladbe niso avtobiografske, jaz pojem za ljudi. Jaz sem samo interpret drugih avtorjev. Performer. Vedno sem tako delovala, nikoli mi ni bilo nič izpod časti narediti za ljudi; če je bil špil v šotoru, sem malo zajodlala, skočila na mizo in zapela Slovenijo (smeh); če sem nastopila v Cankarjevem domu, je bila zgodba čisto drugačna – s simfoniki, kabaret, jazz ... Vse mogoče sem poskušala.
Ste rekorderka v festivalskih zmagah?
Tega pa ne vem (smeh). Čakajte: Orion – dvakrat nagrada za izvajalca; Ema 2001 (Energy), Slovenska popevka 2002 (Pesek v oči), Hitov festival 2000 in 2004 (Ni mi žal, V ogenj zdaj obleci me), MMS 2012 (Za stare čase) in še Slovenska popevka 2012 z Markom Vozljem (Naj nama sodi le nebo) ... Ja, nekaj se jih je nabralo!
S sedmim mestom še vedno vodite pri uvrstitvah Slovenije na Evrosongu. Zakaj se zdaj, ko skoraj nikoli ne pridemo niti v finale, vedno »tolažimo« z majhnostjo? Saj so Estonija, Latvija in Azerbajdžan tudi majhne države, a so že zmagale!
Pomembno je, koliko kdo vloži v promocijo, predvsem pa je treba imeti skladbo, ki je dovolj dinamična in posebna, da v tistih treh minutah prepriča. Mora imeti ... nekaj. Kaj? Melodijo? Energijo? Karizmo? Ne vem. Ni recepta. Takrat smo res imeli skladbo, ki so jo ljubitelji Evrosonga sprejeli za svojo. Še nekaj let sem dobivala pošto, celo z Nove Zelandije, Južne Amerike in Kanade.
Je Evrosong vaš največji uspeh?
Gotovo je bil to vrhunec, ne nazadnje je bil to edini moj komad, s katerim sem prišla v tujino. Prav to – da bi se potrdila v tujini – je izziv, ki mi še ostaja. Ampak kaj in kako: bi šla do Amerike? Bi šla na jug? Bi šla v Italijo? Ta mi je še najmanj zanimiva (smeh).
Pa saj ste tujino preigrali – in to že pred dvema desetletjema, še preden je Slovenija vedela za vas!
Ampak to je bila čisto druga zgodba: tezgarjenje s tujimi priredbami na veselicah po Nemčiji in Švici.
Okej, ampak od tega ste najbrž dobro živeli ...
Zadnjih 15 let živim bolje. Tam smo bili bend in smo si zaslužek delili. Pa veliko več stroškov smo imeli ... In res smo garali, tudi po petnajst dni nastopov skupaj, pa domov, pa nazaj v Nemčijo za dva dni, pa spanje po »luknjah« ... To niso bili hoteli. Šotori v slogu Oktoberfesta in manjši lokali. Vse tiste njihove šlagerje in hojladrije sem se morala naučiti (smeh).
Ste se tega naveličali?
Ja, ker ni bilo napredka. S Frenkom sva bila že devet let skupaj in sem rekla: zdaj pa takole: ali se bova ustalila v Nemčiji, če že posel tam teče, ali pa se vrneva v Slovenijo, se poročiva in si ustvariva družino.
Aha, pritisk na partnerja?
(smeh) Pritisk ne, ženska pač začuti, kdaj bi postala mama. Saj sem vedno počakala, da se je tudi on strinjal v skupnih odločitvah. In potem je vedno delovalo, kot da je bilo vse spontano! (smeh)
Kaj pa če vam v Sloveniji ne bi uspelo?
Saj sem bila pripravljena na vse. Tudi da grem v službo in pojem le še za hobi. Eno leto sem celo res delala v vrtcu. Ampak narediti nekaj odmevnega v Sloveniji sem si potihem želela že od 20. leta ... Bila sem na koncu srednje šole, ko sem slišala, da na radiu v Brežicah gostuje Božidar Wolfand - Wolf (Rendez Vouz). Imel je intervju in jaz sem se takoj odpravila do studia, se mu predstavila in mu dala demoposnetke tujih skladb – Whitney Houston, Tine Turner pa tudi Avsenikov. Čez nekaj časa me je klical, da mi je »zrihtal« avdicijo. Ni mi hotel povedati, za koga. Izkazalo se je, da so novo pevko iskali prav Avseniki! Takrat, ko se je legendarna zasedba poslovila in so iskali podmladek. Čeprav si nisem želela iti v narodnozabavne vode, sem šla k Vilku Ovseniku in rekel mi je, da potrebujem še dve leti vaje (smeh).
Zakaj festivalske skladbe, tudi zmagovalne po glasovih občinstva, navadno ostajajo »doma« na nacionalnem radiu, težko pa se prebijejo na komercialke, ki predvajanje oblikujejo (prav tako) po telefonskih anketah?
Slišala sem za te ankete, ne vem pa, ali je to res tako. Pravzaprav se sploh ne ukvarjam s tem, koliko me vrtijo in kdo. Ne moreš ves čas telefonariti in preverjati.
Je za prodor na komercialko treba slediti najmodernejšim produkcijskim trendom, tako kot to počne producent Aleš Volk - Raay, ki dela z April, Niko Zorjan in Tino Maze?
Raay se najbrž res temu posveča, posluša in proučuje zvoke in tujo produkcijo ... Če v tujini nekaj vžge, bo tudi pri nas, to je logično. Žal mi je le, da je na radijskih postajah premalo raznolikosti.
Ampak tudi vi ste poskušali iti v to: zadnjo ploščo, Prestiž, vam je produciral prav Raay!
Raay ima danes že izdelano ime. Takrat še ni bil tako razvpit, bil pa je blazno ambiciozen, vsako stvar je zastavil na veliko. Seveda je še vedno Matjaž Vlašič tisti avtor, ki je doslej zame naredil največ, najbolj me čuti, ampak pride tudi čas za spremembo. Raay je bil mlad in sem mu dala priložnost ...
... da bi vas spet približal mlajšemu občinstvu?
Tudi, seveda. Nekaj od tega se je prijelo in mi ni žal. Morda bomo delali še naprej.
Alenki Godec in Tinkari Kovač je uspelo z albumi priredb. Tudi vas to mika?
Seveda me mika, a kaj, ko sta me prehiteli! (smeh) Pa tudi Alenka je pokrila že kar dobršen del arzenala slovenskih uspešnic.
Veljate za prijazno in nasmejano osebo. Ste v teh 15 letih kaj odklonili ali ste vse ponudbe vedno sprejeli?
Najbrž sem že kaj odklonila, sem pa tudi marsikaj sprejela. Glenn Miller revival, na primer, z Big Bandom RTV SLO. Zanimiv, a zame kar malo prezahteven projekt ... No, z njimi bi še snemala, ampak kaj bolj »na easy« (smeh).
Igrate na poslovnih in zasebnih zabavah, na obletnicah, veselicah, za otroke, na festivalih ... Katerih koncertov je največ?
V zadnjih letih je največ zasebnih zabav in obletnic, decembra pa seveda poslovnih, a se kriza kar pozna. Največ nastopam na glasbeno podlago, ker je to cenovno najbolj ugodno.
Ali to pomeni, da vam nikoli ni bilo treba v »navadno« službo?
Res je (smeh).
Vam tudi nikoli ne bo treba?
(smeh) Mislim in upam, da ne.
Prijazni ste tudi do medijev, spuščali ste jih v zasebnost, domov, k družini ...
Sem, ja, čeprav sem se tega zdaj malo naveličala, ker nekateri mediji radi vsako besedo malo napihnejo.
No, afer vaša kariera ni poznala, vaša družina slovi kot zelo srečna, zato je bil kar šok, ko so rumeni mediji nedavno pisali o težavah v zakonu. Kdo bi lahko pomislil, da je šlo zgolj za promocijski trik za Križanke ...
(krohot) Naj ljudje kar ugibajo! (smeh) Vse je v redu. Ne ločujeva se! (smeh)
