Tiskane izdaje
Večer so odprli makedonski surf post punkerji Molokai, ki imajo poleg surfovske kitare tako tudi ime, kajti to je naziv za peti največji havajski otok in tamkajšnje prebivalce. Surfreji z reke Dragor v Bitoli so si nadeli precej nenavadno ime, vendar smiselno. Ta inštrumentalni trio v zasedbi Damjan Manevski (kitara), Bojan Stanić (bobni) in Damjan Grujo (baskitara) so nedavno za neodvisno makedonsko založbo Napravi Zaedno izdali prvenec You Surf, We Send Piranhas. Glasbeno so še na začetku in njihova glasba, ki je mešanica hedonističnih surf zvokov in občasnega raztrganega zvoka kakšnih zgodnjih B-52's ali cel Gang Of Four, v živo deluje premalo komunikativno. To je sicer običajen problem, če sploh je problem, pri tovrstnih inštrumentalnih glasbenih projektih, ki nimajo osrednje fokusne figure na odru.
Zato je pa bil toliko bolj v središču pozornosti N'Toko (Miha Blažič), ki je s svojim slaporečjem kar bruhal z odra koncizne misli tako v slovenščini kot v angleščini. Čudna so pota popularnosti in N'Toko si nekako gradi kariero na Japonskem, zato je tudi za ta trg nedavno pripravil angleški album za japonsko založbo Call & Response. Sinoči smo tako bili deležni premierne predstavitve albuma Mind Business. N'Toko je sicer mojster freestylanja in kovanja besed, odlično mu pa gre od rok in, no, in z jezika tudi nastopanje v živo. Zadnje čase sem ga videl kar ne številnih protestih in protestivalih, kjer njegove besede in celoten nastop delujejo aktivistično umetniško, kajti verjetno je res, da umetnost zaradi umetnosti nima prav veliko smisla.
Kakorkoli že. Tudi ko N'Toko stoji na odru s svojim računalnikom, sintisajzerjem in elektronskimi pomagali ponudi dinamičen nastop glasbenika, ki se vedno razdaja za svojo glasbo in za svoje občinstvo. Tako besedilno kot glasbeno je to eden vrhuncev slovenske popularne glasbe, ki ima resen potencial na mednarodnem glasbenem prizorišču. N'Toko ima mnoge atribute, ki so temu v prid. Če bi pa slučajno živeli še državi, ki bi znala smiselno vlagati denar v zasebni kulturni sektor z zagonskimi sredstvi, bi še več ljudi v tujini v svojo zavest dodala obstoj dežele imenovane Slovenija.
In ravno to Slovenijo ima N'Toko rad, zato ji vztrajno nastavlja tako ogledalo, da bi ta Slovenija mogoče le premogla vsaj kanček samorefleksije in se zganila, ter postala večini prebivalcev prijazna dežela. N'Toko nas ima radi in mi imamo radi N'Toka.
Gotovo pa imamo Slovenci radi srbsko zasedbo Repetitor, ki res pogosto nastopa pri nas. Beograjski trojec v zasedbi Milena Milutinović (bobni), Boris Vlastelica (kitara, glas) in Ana-Marija Cupin (baskitara, glas) je gotovo eden najbolj zanimivih pojavov novega srbskega rockovskega zvoka in zasedba, ki ji bo uspelo. Toliko predanosti njihovi dejansko zares repetativni, torej ponavljajoči se glasbi, odpira ušesa in srca. Zasedba sedaj predstavlja aktualen album Dobrodošli na okean, ki je izšel pri slovenski neodvisni založbi s prefinjeno profilirano glasbo - Moonlee Records.
Vsekakor je glasba zasedbe močna že na albumu, ampak jo je seveda treba slišati v živo in zasedbo Repetitor doživeti v neposrednem stiku. In kot je dejal Vlastelica, še sreča, da je koncert v spodnji mali dvorani Kinaiška, kjer se skupaj v neposrednem stiku vsi znojimo ob zvokih rock'n'rolla, poudaril pa je tudi, da se v Sloveniji že počutijo povsem domače.
