Tiskane izdaje
S to besedno zvezo smo si Slovenci v poimenovanju Wagnerjeve romantične opere dovolili, podobno kot večina evropskih narodov, vsebinsko utemeljen poetizacijski odmik od dobesednega prevoda naslova.
Nacionalna kultura ne more obstajati brez urejenih poimenovanj. O tem se menda strinjamo? No, slovenski operni položaj ne podpira te domneve. Ostanimo pri naslavljanju. V dramskem mediju so morebitne naslovilne različice tudi ob najbolj »kanonskih« predlogah (ali pa zlasti ob njih) neločljiv del vsakokratnega uprizoritvenega sobesedila, ki temelji na izbranem prevodu. Povsem nasprotno se v opernem polju, posebno po izginotju pevskega podajanja v domačih jezikih, izkaže za kultivirano tista skupnost, ki si naslovitve standardizira in se jih tudi drži, pa najsi je to celo neprevajanje, ustaljeno na primer pri Američanih (ti odstopijo od pravila ob zanje manj znanih jezikih – in stvar »amerištva« je seveda, da prištevajo k takšnim med drugim tudi ruščino).
Zakoreninjena zgrešenost
Če naj bi imena umetnin poudarjala trajno umetnostno ozaveščenost nekega prostora, bi naj ne bila oblikovana poljubno. Žal pa se lahko zakorenini tudi popolna zgrešenost. Zdaj že zloglasen Nibelunški prstan je, v nasprotju z Večnim mornarjem, primer nebuloznega in docela nedopustnega odstopanja od izvirnika. Kolikor vem, se je pred časom razpravljalo o naslovitvi tetralogije samo v reviji Društva Richard Wagner. Z vso odločnostjo se je pravilnemu Nibelungovemu prstanu postavil v bran Gregor Pompe kot edini glas v takšnem primeru sicer najbolj poklicane stroke, muzikologije.
Po drugi strani ne trdim, da je prava rešitev, kot na primer Večni mornar, nekaj sakraliziranega. Ob napovedanem Letečem Holandcu smo z zanimanjem čakali, ali nas bo v predstavi kaj prepričalo o smiselnosti verbalnega premika, morda celo ovrglo standardno naslovitev. Dočakali smo izjavo Opere, da se je Berger »vrnil k bistvu wagnerjanskega poimenovanja« (kar koli že to pomeni), pa režiserjev tekst, izpisan iz zmesi, če ne mešanja Dolarja in Žižka, in predstavo, ki ni niti nakazala ničesar v zvezi s tako (po)imenovanim »bistvom« niti uprizorila Wagnerjeve opere, saj se je dojemala kot nadnapis k njej, ukvarjala pa sama s sabo. Leteči Holandec je očitno vzniknil z meglenega stičišča med voljo sicer nedoraslega režijskega poskusa in prekinjenim wagnerjevskim prezentacijskim spominom udeleženih zavodov.
Od simbolike naslovitvenega problema smo se pomaknili k bistvu, če smem uporabiti besedo še sam. Z zmeraj stimulativnim Žižkom bi ga lahko imenovali zaznava konteksta iz umetnine, tj. z njeno pomočjo; prijem sicer prestavljamo, za svojo »namero« (Wagner in slovenska sodobnost), na raven neposrečene gledališke poustvaritve. Zakaj neposrečene? Režija, ki ne vstopi v Wagnerjevo delo, kratko malo ne izpolni obveze do umetnine, ki premišlja koncepte v hkratni nasladi nad njihovo čutno predstavnostjo in zaseda v umetnosti mesto romantične samotranscendence, od koder seva z nepresahljivo interpretacijsko odprtostjo v moderne in postmoderne diskurze. Torej tudi k umetnostnim in družbenim vprašanjem, ki nas zadevajo danes, pri čemer se morebitni učinki ne zvedejo le na teoretsko raven: v času, v katerem se o velikih stvareh menda ne sprašuje več, prav Wagner še naprej zastavlja (metafizično) Vprašanje z že kar naivno neposrednostjo. Tako – popolnoma kredibilno – Žižek.
Najlepša stran Wagnerjeve pojavitve v Sloveniji leta 2013 je bilo zanimanje obiskovalcev. Drugo, povezano z umetniško produkcijo, miselnim obzorjem medijskih napovedi in nekaterimi simptomatičnimi obrobnostmi, je bilo manj razveseljivo. Na primer to, da sta bila za naslovno vlogo najeta nosilca, ob katerih se je hišni pevec, ki so mu pričakovanja pač pripisovala najmanj perspektivnosti, izkazal kot še najpristojnejši. Ni pa se mi zdelo presenetljivo, da nisem mogel pogledati v oči eksdirektorski osebi, ki je tako rada govorila o svoji privrženosti Operi; oznanila je bila načrtovani Wagnerjev projekt, a že dolgo pred premiero izginila – v najtršem karierističnem slogu – iz finančno oslabelega zavoda na višjo, politično funkcijo.
O pomenu opusa pa nič
Na nacionalni radioteleviziji sem slišal tri prispevke, povezane z Wagnerjevo premiero. Vsi trije so že v drugi ali tretji povedi senzacionalistično govorili o »zvezi« med Wagnerjem in nacizmom. O pomenu Wagnerjevega opusa oziroma zamisli – skoraj nič. Le literarna (torej neglasbena) redaktorica je izbrala, sicer iz Wagnerjeve »nacistične zgodbe«, odlomek iz pisanja, zmožnega refleksije, osvetlitve, sklepa, da je Wagner povzročal največ nelagodja tistim sicer bolj redkim nacistom, ki so se dejansko nekoliko poglobili v njegovo delo.
Slovenska akademska muzikologija molči. O Wagnerju si (razen izjem) očitno ne misli nič; od glasbenega življenja, kaj šele družbenih tokov, je tako ali tako že dolgo skrbno izolirana.
