Tiskane izdaje
Dirigentka je na začetku koncerta ritmično dokaj natančno odtaktirala oziroma z orkestrom prešla Krekovo Sinfonio per archi. Sledil je Koncert za violončelo in orkester št. 1 v a-molu Camilla Saint-Saënsa. Nastopil je violončelist Joseph Johnson, ki ga od solista koncertanta ločijo sposobnost vodenja glasbenega dogajanja, intenzivnejša tonska prisotnost in seveda zmožnost ustvarjalnega oblikovanja glasbene materije.
Z dirigentko, ki ga je dokaj zvesto spremljala, sta iz koncerta napravila oblikovno težko sledljiv konglomerat. Nekaj lepih trenutkov, ko se je vendarle kaj zgodilo, je bilo pravo olajšanje (na primer ob drugem nastopu mirnejše teme v tretjem delu koncerta). Nastop je bil sicer na ravni šolske produkcije z nekoliko boljšo igro orkestra, ker se glasbeniki za abonmajski koncert pač bolj potrudijo. V drugem delu je dirigentka na pamet korektno prebrala Brahmsovo Simfonijo št. 1.
Temeljna zagata izvedbe koncerta tiči v dirigentkini manualni tehniki, ki sicer omogoča razvidne ritmične impulze, onemogoča pa suvereno vodenje linije in oblikovanje glasbene fraze, da o možnosti ustvarjanja intenzitete in vodenju daljše glasbene misli ne govorimo. Za njeno težavo najdemo v ameriški pedagoški literaturi izraz »hot stove beat« (na primer Brock McElheran: Conducting Technique, str. 33 - dosegljivo tudi na spletu).
Nenehna raba (pre)ostrih impulzov se lahko deloma obnese pri dirigiranju klavirju in tolkalom, drugje ne. Poučen primer je bil ponesrečen začetek Brahmsa, pri čemer je orkester v izvedbi le verno sledil dirigentkinemu neustreznemu vzmahu. Sledi vprašanje, ali bi bilo brez tehničnih problemov drugače. Najhitrejši tempo tretjega stavka pri Brahmsu, kar sem jih kdaj slišal, »jazzovske« sinkope v temi »alpskega roga« in »poskočni« karakter glavne teme (zaradi artikulacije spremljave) v četrtem stavku itd. dajo misliti.
En koncert je premalo za verodostojnejšo oceno dirigenta. Vsakdo si zasluži drugo in včasih tudi tretjo priložnost. Program naslednjega koncerta bo dirigentki morda bližje, bo pa treba na njem poleg zmožnosti (verjetno dobrega) »korepetiranja« orkestra pokazati tudi kaj v muzikalnem oziroma umetniškem pogledu.
Ob skromni prisotnosti muzike na koncertu sta zvezdici prisluženi izključno na račun profesionalno dostojne igre orkestra, za kar pa ima verjetno zasluge tudi dirigentka.
