Tiskane izdaje
Po tokratni baletni premieri se presojevalska omejitev na zgolj umetniško ne zdi smiselna, saj dogodek ni premiera v pravem pomenu besede, temveč varčevalni nadomestek prvotno predvidenega projekta, torej odsev finančne izgube, ki jo je zavodu zapustil Mitja Bervar, zdaj politik (zanj si očitno kvalificiran, če si slabo gospodaril).
Coppélia na Montmartru, uprizorjena v Ljubljani leta 1997, je nekdanja uspešnica, ki bi rada postala to še enkrat. Vendar je predvsem depojska predstava z obraznim liftingom. Zanj je poskrbela nova izvedba mladostniških vlog.
Nekateri prejšnji nastopajoči v njih, mdr. Regina Križaj (nekoč Svanhilda), so prestopili med »zrelejše« značaje in starševske like. Coppelius, neakcijsko postavljen kot sanjavi slikarski opazovalec, je vloga za pojavno definirano osebnost, kar Iulian Ermalai pač ni (Vlasto Dedović pa je nedvomno bil). Youri Vámos je osebno prišel obnovit svojo koreografsko-dramaturško stvaritev. Ta predela izvirnik, posvečen prepletu mehanicistične fascinacije 19. stoletja in demikarakterne barvitosti, v balet s kankanom, ki se ozira k vzniku odkrite čutnosti meščanstva, izražene v potrebi po potrošni množični zabavi.
Vámoseva Coppélia se torej v duhu prekriva natanko z zgodovinskim trenutkom vzpona operete, le da je sama nastala leta 1981. Na obrtniški ravni pa opravi svojo nalogo: razporedi točke plesnega razvedrila oz. melodrame in jih poveže z živimi liki in nabrušenim mimom, s katerim so nastopajoči znali igralsko zablesteti — omenimo Gorana Tatarja kot Hansa, nemara še Georgeto Radasan, tj. grimase njenega ordinarnega ženščeta.
Manj izenačen (četudi zagnan, celo radosten) je ansamblov plesni nastop. Uvodni »jutranji utrip«, z gostim spletom skupinskih intervencij, ni dovolj usklajen z glasbenim temperamentom, s katerim dirigent Marko Gašperšič in razvneti orkester oživljata Delibesovo partituro oz. izbor iz nje.
Ana Klašnja in Lukas Zuschlag sta prepričljiva še napol otroška Svanhilda in Franc. Plesalkina stvaritev je doživeta, očarljiva, gibka v izrazni vezavi tehnične vsebine (v variacijah tudi virtuozne). Zuschlagov instrument, manj čisto baletiziran, je najbolj v elementu ob spojitvah z navihanostjo in situacijsko začinjenostjo (»okajena variacija«).
Med drugimi vlogami omenimo Žigola, tehnično izstopajoč prispevek Lucasa Jerkandra, in komedijantsko avtoritarnega Šefa policije (Petar Đorčevski). Simpatična umetniška zavzetost izvajalcev je ravno znak želje po vrednem, novem.
Coppélia pa je stara predstava, ki jo je servirala ustanova brez denarja, direktorja, programske vizije, politične podpore in posodobljene javnokulturne modeliranosti. Skoraj brezsramna nizkost zasilnih rešitev – Coppélii sledi prastara Vesela vdova – je posledica agonije gledališča, ki ga država Slovenija očitno ohranja pri življenju za pogrevanje »veselosti«.
