Ocena koncerta Grigorija Sokolova

Tako predana glasba, zase nujna in intimna, onkraj sebe komunikativna, ne pripada več kategoriji interpretiranja.

Objavljeno
03. april 2013 19.20
Jure Dobovišek
Jure Dobovišek

Grigorij Sokolov je Ljubljano in Cankarjev dom že tolikokrat počastil s svojo umetnostjo, da je moral dočakati neogibno. Morda bi bilo bolje zapisati, da je s pianistom Sokolovovega formata doletela neogibna nesreča glasbilo – starejše izmed razpoložljivih dveh; izbral si ga je bojda sam. Po logiki (logistiki) slovenske kulture se svetovni glasbeniki spremenijo v uničevalce našega inventarja. Stoli odpovedujejo (Majski), klavirske strune pokajo. Resnica glasbe sega torej visoko, globoko, a tudi nizko, tja k farsoidnosti »klavirskega položaja« v osrednjem hramu.

Ta ima uglaševalskega serviserja, kot je tudi prav. Treba bi si bilo le še priznati, da ni več kaj servisirati. Kar je poskušalo uzvočevati sokolovovsko idejo Schuberta (Impromptuji op. 90, Tri klavirske skladbe D 946) in Beethovna (Sonata »Za klavir s kladivci«), je že v prvem delu večera, veliko pred incidentom, zvenelo z grozljivo dotrajanostjo, že kar hropečo razglašenostjo zlasti visokega registra oziroma pevnih misli v njem, kot jih pač Schubertovim skladbam razvija Sokolov: ne v zamaknjenem legatu (pianist ne da sploh ničesar zamaknjenega), temveč v zvočnem klesanju stika med objektivnostjo in popolno ponotranjenostjo glasbenega razumevanja.

Tako predana glasba, zase nujna in intimna, onkraj sebe absolutno odprta in komunikativna, ne pripada več kategoriji interpretiranja — njeni stavčni parametri so za kaj takega pregosto vtisnjeni eden v drugega. Kolikor so bili tokrat Impromptuji/Tri skladbe neločljivost melodike oziroma »domačega« napeva (v resnici tako nedomačnega, pripravljenega na opominjajoče in nemirne premene), zvočnosti, neugasljivega (figuralnega) utripa, nas je Sokolov osvobodil nesporazumov o Schubertu, tj. vseh tistih zasanjanih in frfotavih stanj, v katerih se pogosto izgubijo omenjene skladbe, čeprav vsi izvajalaci o njih govorijo kot o glasbi transcendence ipd.

Človek je bil vesel substančne pravice za Schuberta tudi zaradi programske sopostavitve pred prometejsko, samotarsko, strašno, in vendar radikalno milostno obličje. No, ob njem je torej klecnilo »Cankarjevo« odsluženo živinče, kmalu po Sokolovovi fanfarni izpostavitvi motivne celice v omenjenem Beethovnovem sonatnem opusu. Tako sta se prva dva stavka, grandiozno široka (Scherzo brez pričakovanega, stereotipnega dotika) in hkrati zvočno-sforzatno prebodena, pomaknila s sozvenom oslepelega dela klaviature skoraj v bližino nekakšnega predkonceptualističnega dogodka. Sledili so tihotna napetost dolgega Adagia, razpiranja kontrapuntskih divjih orbit, ob dodatkih (Rameau) pa Sokolovova neskončna živost klavecinistične »discipline«.

Jeseni prihaja v CD še ena ruska pianistična veličina, Kisin. Kaj dodati? Zelo preprost stavek. Do konca septembra je treba kupiti nov koncertni instrument.