Tiskane izdaje
Kdo ve, po čem mi bo ljubljanski koncert Josepha Calleje (sodelovala je tudi Alyson Cambridge) najbolj ostal v spominu. Mogoče po tem, da se je tenoristu mudilo na letalo, kot nam je zaupal dirigent, češ, oprostite in uživajte v sopranistkinem dodatku (kakor da bi bilo v petju Cambridgeeve mogoče uživati!).
Doslej sem mislil, da si kot profesionalec urediš prometne povezave tako, da utegneš prizorišče nastopa zapustiti z običajno vljudnostjo. Calleja je izpuhtel po instantno dodani Napitnici. Če ne bi serviral te ustaljene (do Verdija žaljive) ploskajoče brutalnosti gala zletov, bi mu pa res zamerili, je najbrž mislil.
Precej manj je presenetil kot pevec. V tej vokaciji je še preveč vljuden s svojim natančnim in lahkim vodenjem glasu, v katerem posamezniki menda slišijo hitri vibrato, za moja ušesa pa je rahla primes (ton je zlit, a se zdi posredovan »skoz gazo«), ki nas sprva morda zbega, stvar pevčeve resonančne specifike, ki se je uveljavila kot barvna znamka. Sam vidim deficit povsem drugje.
Calleja se je na koncertu potrdil kot pevec klasičnega okusa ter izbranega odnosa do besednega zvena in poudarjanja, kot tenor visoke kulture torej, le da ta v repertoarno nekoliko širšem zamahu ostaja v precejšnji meri sama sebi namen.
Že Riccardova arija je razkazala nosilčevo lepoto in mejo: začetne omahujoče misli so se zaokroževale v ponotranjenih niansah, tudi spev se je razvijal z otožnim legatom, a se vendarle ni razvil k čustvenemu vrhu. V Rudolfov ariozni položaj (Luisa Miller) interpret ni vnesel ne eksaltiranosti nabitega tona (recitativni izbruhi) ne kantabilno stopnjevanega obupa. Verdijeva junaka kot dvakrat pojoča varnost in uglajenost.
Težko bi zapisal, da je bilo to obzorje s čimer koli preseženo. Calleja je izbral med drugim Turiddov in Cavaradossijev odlomek – kakor ju poje, mu res ne moreta škodovati. A tudi lirski zanos dveh francoskih vlog ni našel širine (mimogrede: Romeov sklepni b, dosežen vokalizno, namesto na predpisanem Parais!, je bil pevčeva edina cenena poteza). Vse postave so bile na površini privlačne, izenačene in obenem kratke. Še tako kultivirana pevska ekonomika,
s svojimi prelepimi detajli vred (npr. podprtost filature), postane kmalu nezanimiva galanterija, če je tonsko ne prežemata libido in patos operne psihologije. Tudi gala dogodka, s pričakovanim razgrevanjem, sama pač ne naredi.
Orkester Litovske opere in dirigent Ševernikas sta malone v vseh odlomkih delovala v okviru zgolj površinske pripravljenosti; tudi kaki zanikrnosti smo bili priča (harfa v Wertherjevem spevu). No,
k razgrevanju ozračja gotovo ni pripomogla Alyson Cambridge s svojim »instrumentom« – gugajočo se masivno ohlapnostjo, v katero je potapljala svoje izbrane arije. Ubogo lepo dekle. Ob Margareti je pevka naredila tudi hudo anticipatorno napako, ki je skorajda ogrozila dokončanje izvedbe.
Calleja zastopa današnji zvezdniški operni standard. Njegov koncert je potrdil, da živimo v času, ki je zelo skop s prepričljivimi tenorskimi glasovi. In četudi stokrat vem, da so podobni lamenti stari skoraj toliko kot opera sama, mi to ne pomaga kaj dosti.
