Ocena koncerta L'Eclat des Muses

Brežiški festival ima kaj malo skupnega s Festivalom Ljubljana (oziroma Ljubljana Festivalom, kot se ta menda po novem imenuje, najsi gre pač že za kateri koli jezik), toda v otvoritvenem času smo bili v govorih njunih direktorjev priča podobnostim, ki so znamenje pomanjkljivih ceremonialnih manir in zamenjevanja slovesnosti s promocijo in celo resentimentom. Preden smo dočakali tisto, zaradi česar smo prišli, nam je bilo obakrat dopovedovano, da smo na naj-festivalu, pri čemer je nižjepopulistični veseli(čni) ljubljanski slog dopovedovanja zamenjala v Brežicah tirada o kulturnem pomenu programa in njegovi financerski podhranjenosti. Zdelo se je, da smo kar obiskovalci krivi, da je država letos dala Seviqcu samo štiristodeset tisoč evrov, sama pa za eno samo proslavo porabila devetdeset tisoč.

Za prihodnje priložnosti se vljudno priporočamo direktorjem govorcem: res lepo, da se v za vse težkih časih trudijo za tako imenovane naj- programe (in ostajajo — nekateri — veseli); kanec samodistance pa naj vendarle ohranijo, vsaj ob nagovarjanju občinstva.

Nerad zapišem, da je bila dolga uvodna beseda, kakor koli smo jo že doživljali, impresivnejši del brežiškega odprtja. Letošnja staroglasbena Seviqcova ponudba nam že ob bežnem pogledu v katalog razkriva dokaj izrazito prisotnost gledališkega, kar gre izpostaviti kot vrednost in med drugim posebno priložnost za operno zainteresirane (eksegeza Rossinija, Haydna, Alessandra Scarlattija). Ob takšnih obetajočih se poudarkih je deloval glasbeno-plesni projekt skupine L'Eclat des Muses, posvečen dvorni umetnosti Ludvika Trinajstega, kot nekakšen uvodni obred. Žal pa se zdi, da sam pri sebi ni dognal, za kaj mu pravzaprav gre.

V mislih nimam ne kakšne kodiranosti ne pretirane zapletenosti, temveč kratko malo dejstvo, da se Balet kosolova oziroma lova na kose, kot se predstava imenuje, nejasno deklarira že v samem izhodišču, v glasbeni substanci in njeni izvirnosti, pri čemer tudi podatki v koncertnem listu niso prav pretirano eksaktni. »Glasbenik in skladatelj Patrick Blanc je obnovil in oživil partituro Ludvika XIII /.../.« Najmanj in največ, kar gre tukaj zabeležiti, je to, da smo očitno poslušali montažo plesov (in uvodoma Blancov potujevalni vložek, disonantno razfragmentiran), tj. suitnih stavkov oziroma koračno-poskočnih zaporedij, kakršni so se uporabljali na Ludvikovem dvoru.

Kar naj bi videli, se je pisno napovedovalo kot vsebinsko večplasten organizem igrivosti, dvoumnosti, namigov na čute v polju politične tekme in na konkretne »pojave« (Richelieu, vojvoda Orleanski). Vendar vsega tega pač ni bilo razbrati iz tkiva Christine Bayle, razločenega le na površinski ravni vsakokrat uporabljenega rekvizita. Koreografka je skratka pripravila nastopni niz, v katerem je brez globolje dramaturške pomenljivosti, a nedvomno s študiozno odbranimi koraki in držami povezala nadvse različne sestavine francoskega izročila, od dvorskega baleta prek skupinskih družabnih plesov do pastorale (s kakšno primesjo sejemske farse).

Bolj kot celostno pomenljiv dogodek je bil Le Ballet de la Merlaison kostumski divertisma (čedno nameščen pod očiščene freske Viteške dvorane) in nezavezujoč pogled na del baletnozgodovinskega repertorija ob premišljeno instrumentirani in odlično izvedeni spremljavi.