Ocena koncerta orkestra slovenske filharmonije - v negibnem duhu razsrediščenosti

Godalno različico Piazzollovih Štirih letnih časov v Buenos Airesu nam je pred leti na ljubljanskem Festivalu predstavil njen naročnik Gidon Kremer s svojo Kremerato Baltico. Koncerta ne bom nikoli pozabil – pa je bil po glasbeni strukturi pravzaprav crossover. Toda ingeniozen! Kremer se ni odločil za Piazzollovo glasbo, ne da bi natanko premislil, zakaj.

Seveda je meril na dialog z zgodovinsko referenco, torej z znamenito četverico Vivaldijevih koncertov, ki jim je dobesedno razpel ciklični dih skoz čas in prek Zemljine oble – z verižnim vpletanjem Piazzollovih stavkov. Ti se v priredbi Leonida Desjatnikova ne navezujejo na Vivaldija le s citatnimi reminiscencami in namigujočimi fragmenti, ampak predvsem kot (samo)refleksija v podobi tanga nueva, ki se iz zornega kota lastne ritmične čutnosti in nad ostinati izživljajoče se zanesenosti poigrava z daljnim spominom na baročno glasbo. Kremerjev projekt je eden zelo redkih primerov inteligentne združitve glasbenih zvrsti, ki je ustvarila višjo sopomensko vrednost in ob tem niti ni skrivala koketnega podtona.

Nasprotno je bila na prvem modrem abonmaju v novi sezoni, ki ga je SF zaupala Julianu Rachlinu, priredba Piazzollove glasbe »razumljena« kot cilj sama po sebi in najbrž tudi kot zagotovilo uspešne glasbeniške koketerije za sklep koncertnega večera. Videti je, da si zaporedje skladb, kakršno si je zamislil gostujoči prvak, ni zadalo globlje poante od namigovanja na njihovo ozadje – priložnostno naravo njihovega nastanka. Od lastnega glasbenega naročja ločeni Piazzolla-Desjatnikov se je tako vsaj po zunanjih izvornih okoliščinah »zbratil« z Mozartovo Haffnerjevo simfonijo in Hindemithovo Žalno glasbo za violo in godalni orkester (vsa tri dela so nastala po naročilu), če že po glasbeni substanci ne zdrži v njuni družbi. Kremer je iz Letnih časov (tudi Piazzollovih) nekoč ustvaril novo glasbenokontekstualno enoto. No, lahko bi rekli, da jo je s svojim programom tudi Rachlin: v negibnem duhu razsrediščenosti in zamenljivosti, ki sta danes resnica sveta.

Predvsem mi je žal za Rachlinov dirigentski dosežek, za njegovega Mozarta, prav svežega, iskrečega se iz uzrtja fakturne logike, toda v sporedu odzvensko onemogočenega, pač zaradi smeri, ki jo je ubral večer. Rachlin je tudi v nadaljevanju učinkoval poživljajoče na filharmonični ansambel, vendar se skupni nastop ni docela približal Hindemithovi skladbi (izvedba jo je izvrgla mimo objektivizirane temne zamišljenosti v patetično upodobitev), pa tudi Letnim časom ne. Doletela jih je sicer skrbno animirana, vendar razmeroma akademično nasičena in gladka igra (tudi solistova), konec koncev drastično oddaljena od originalnega utripa in ozračja, ki predvsem bolj kot »materija« sama osmišljata Piazzollov tango.