Tiskane izdaje
Zadnja leta se mednarodno dejavni Marko Letonja ni pojavljal ob svojem nekdanjem orkestru (SF), je pa nekajkrat sodeloval z radijskim. To pot je bil na vrsti večer Šostakovičeve glasbe, zasnovan – preprosto in umetniško atraktivno – z dvema izmed najpogosteje izvajanih skladateljevih mojstrovin. V približno desetletnem medsebojnem razmiku nastala Simfonija št. 5 in Koncert za violino in orkester št. 1 sta povezana z najhujšima obdobjema v razmerju med skladateljem in sovjetsko oblastjo: prva omenjena skladba s predvojnim Stalinovim terorjem in nemilostjo, v katero je padel ustvarjalec zaradi Lady Macbeth iz Mcenska, druga z ždanovskim kulturnim lovom na čarovnice.
Onkraj življenjepisne določilnosti nas Šostakovičevo delo nagovarja kot zadnji, s polpreteklo družbenopolitično izkušnjo zaznamovani prispevek k »staremu« simfoničnemu projektu o Individuu med negotovostjo sveta in odgovornostjo (neminljivega) duha. Avtor prežema klasično oblikovno izročilo s subjektivnim, močno razčustvovanim izrazom, ki ga v poantiranju Pete simfonije potujuje in s tem še priostri – bolj kakor prikrije. Šostakovičevo rezilo je na robu med strogostjo in nedobesednostjo glasbe, ki od izvajalcev zahteva disciplino in obenem globino sočutnega prisluha. V obojem je tokratna sicer prizadevna izvedba kazala delni primanjkljaj.
Solistka in orkester (s pogosto »neodmerjenimi«, premalo izbrušenimi skupinami v prevladujoče solidni površinski storitvi) v Koncertu nista neugasljivo izluščila pozorne oziroma vzdražene dialoške ravni. Prav tako ni bilo doslednega iskrenja tkiva oziroma napetosti – v mislih imam vsekakor tudi introvertno, zlagoma naraščajočo. Tako je interpretacija ostajala ohlapna, predvsem pomensko, včasih pa tudi dobesedno (npr. opazen usklajevalski napor ob metrično lomljivi hitrosti). Pred leti je skladba, eden najlepših izzivov koncertantne izpovednosti, s SF dočakala zvezdni trenutek, prav tako pod Letonjevim vodstvom. Repin je bil »pevec nad bolečino sveta«, sem menda zapisal takrat.
Z mlado Ye-Eun Choi se je eksistencialna tehtnost glasbe nakazala le tu in tam. Violinistkina igra je bila tonsko nevtralno zaokrožena, ponekod z že kar serenadno lepim vibratom
(z njim se je poplitvil dolgi spev tretjega stavka); manj je vsebovala čistine (položajski intonančni nihaji) in široko intenzivne nosilnosti, saj so se sprotne poteze in tehnične podrobnosti predvsem nizale druga ob drugo.
Interpretacija Simfonije z nič kaj silovito postavitvijo prve teme še ni obetala izrazitejše refleksije – in v nadaljevanju cikla sem v Largu, ki je sicer dosegel močno izživet višek, pogrešal pretanjeno zvočno strategijo tesnobnosti. Daljša in zložno rastoča stavka sta bila torej manj prepričljivi del dirigentove zasnove, ki je v sporočilno žarišče postavila strašljiv energetski utrip, sugestijo nasilnosti in sklepnega votlega triumfa kot vrhunca v Letonjevem branju in tokratni muzikalni storilnosti Simfonikov.
