Tiskane izdaje
Ponavadi se poletja Festivala Ljubljana oziroma (po novem) Ljubljana Festivala po odprtju v hipu ohladijo — najsi je vročina še tako pasja — in razpršijo. Orkestri se iz Cankarjevega doma premestijo v filharmonični avditorij, s čimer bi moral biti obiskovalec menda še zadovoljen (do nedavnega je bil vendar ob večini dogodkov obsojen na odprt prostor), čeprav dvorana SF nikakor ne ustreza sodobnemu standardu simfoničnega izvajanja in poslušanja. Še ob prosojnosti Preludija k favnovemu popoldnevu ne, da odrsko efektivne, v poudarjanju ritma tolkalsko bombastične orkestracije Labodjega jezera niti ne omenjam.
Orkestri v premajhni dvorani, programi, obrnjeni v poljubnost (kar je nižje od poljudnosti), občinstvo, ki se deloma ali celo docela zamenja — vse to izhaja iz enega in istega vira: ljubljanska prireditev je zbiralnica dogodkov, festival brez vsebinskega koncepta, manifestacija, ki ni pripravljena premisliti glasbe, ampak se v najboljšem primeru le kiti z njo in njenimi imeni. Sam naslavljam na Festival takšne graje natanko od leta 1998. Po potrebi jih bom še naprej. V tujini se umetniški vodje zmeraj znova izbirajo, seveda z mednarodnimi razpisi in na temelju vsebinskega izkaza — dela. Pri nas je vodenje, kot kaže med drugim Festival Ljubljana, fevdalna pravica.
Vadim Repin, tradicionalen ljubljanski gost, se mi je tokrat zdel kakor oznanjevalec Festivalovega »sloga«. Nastopil je z delom, ki se blešči, vendar v njem ni preveč blestel. Med repertoarno velikimi violinskimi koncerti je Bruchova skladba najbolj površinska in sladka. Po eni strani lahko violinistu priznamo, da jo je deloma razsladil, namreč v tematskih pasusih širše spevnosti, v katerih je lahko razvil osebni lirizem v tonski barvi (2. stavek) oziroma rapsodično možatost in že kar raskavo gostoto (npr. 2. tema finala).
Toda Koncert za violino in orkester št. 1 v g-molu je prežet z virtuoznostjo; v vseh tovrstnih prvinah in v njihovem stopnjevanju pa je bila Repinova izvedba skoraj konstantno »flat«. V violinističnem in (mdr. npr.) pevskem območju naj bi poslušalec res ne bil intonacijski fanatik — in podpisani tudi ni. A koncert, kakršen je Bruchov, ob nenehnih in znatnih odstopanjih pač izgubi osrednji adut. Sledil je še neki Kreisler à la chinoise.
O orkestru nič slabega. Opravil je nalogo, za katero je bil vpoklican, tako kot sta jo opravila program (Brucha je torej dopolnila najodličnejša glasba Čajkovskega in Debussyja, toda takšna celota je segla le na raven klasičnega razvedrila) in dirigent Pier Carlo Orizio, skrben spodbujevalec in neizstopajoč izpovedovalec.
V suiti iz Labodjega jezera — zaporedje, ki smo ga slišali, se ni skladalo z napovedanim v koncertnem listu — se mu je ob zvočnih maksimumih (prezasičenih, akustično gledano) le nekajkrat rahlo izmuznilo ravnotežje orkestrskih registrov. Vse, kar je glasbenega naloženo, bodisi pri Debussyju bodisi pri Čajkovskem, v bolj pretanjene plasti, velike solistične linije oziroma kantabilne nastope (npr. koncertni mojster v Pas de deuxu in dialog s čelom), je bilo čisto, dinamično premišljeno, in vendar po dirigentovi volji ne docela svobodno in izživeto. Muzikalno najpopolnejši izmed baletnih odlomkov je bil Valček.
Bruchu so menda popuščali živci, ker se mu je zdelo, da priljubljenost Koncerta onemogoča prodor njegovih drugih skladb. Normalno kultiviranemu v Ljubljani živečemu človeku lahko živci upravičeno popuščajo, ker tukajšnja programerska kultura ponuja v nekaj sezonah nekajkrat Brucha in v mnogih desetletjih niti enkrat Berga. Govor je seveda o (violinskih) Koncertih — in glede Berga sem se nekoliko zlagal: enkrat samkrat (!) sem ga v Ljubljani resda slišal, ob gostovanju orkestra dunajske Univerze za glasbo. Ne na Ljubljana Festivalu.
Od njega poleg nekaterih odličnosti in odličnikov že desetletja prejemamo koncerte, ki se ukvarjajo z vsem drugim, le z glasbeno sporočilnostjo ne. Tokrat obravnavani se je hotel po vsej sili navezati na Festivalovo razstavo o ustvarjalnih sadovih skladateljskih duševnih bolečin. Upam, da je sicer nadvse spolzka tema predstavljena v Viteški dvorani prepričljiveje kakor v spremni besedi (ponatisnili so jo v koncertnem listu), ki je gnezdo glasbene nestrokovnosti in irelevantnosti.
Jure Dobovišek, glasbeni kritik
