Ocena opere Don Giovanni: Nezapomnljivo

Videti je, da se je v postmetafizičnem in z globalnimi ideologizmi prepredenem času Don Giovanni kot pojem subjektivne svobode že precej izgubil. Salzburški zaporedni uprizoritvi (Kušej, Guth) ne bi mogli biti bolj simptoma­tični: bereta se skoraj kot moral(k)a naše družbe, ki jo obseda strah pred staranjem, minevanjem, smrtjo.

Druga uprizoritvena pot, ki se kaže zadnja leta, je opustitev interpretacije, torej obnavljanje kostumažnega spektakla. Takšnega Giovannija so naredili med drugim v Metropolitanki in na festivalu v Savonlinni, od koder si je sposodila predstavo mariborska Opera. Čedni seicenteskni kostumi in dejanje, namenjeno zlikanemu razvedrilu – to je na kratko delo režiserja Paul-Émila Fournyja, kostumografke Giovanne Fiorentini in scenografa Poppija Ranchettija. Zadnji je prispeval razstavljivo slavoločno tvorbo, zanimivo predvsem v luči režijskega manka.

Razpadajoča brezstilna nadgradnja renesančnega, klasično kanoniziranega »pritličja« pa tudi občasna vidnost praktikabelsko nepokrite strani elementov sta se zdeli ravno simbol (žal prazen) sodobneje razpirajočega se oziroma univerzalnega Giovannijevega gledališkega potenciala, ki ga ni režija niti načela.

Gotovo tudi ne s finalnim domislekom nizke klerikalistične razrešitve, nekakšnega maščevalnega večnostnega izobčenja »požiralca žensk«, ki se prej sploh ni vzpostavil kot fatalni razuzdanec, solipsistična mera in središčna figura igre. Znamenje, po katerem se zanesljivo prepozna nemišljenjski režijski tip ukvarjanja z Giovannijem, je splahnelost Donne Anne, vloge, ki je pač ni lahko dekodirati. Fourny jo kmalu splošči v nepomembno pobožnjakarico.

S takim duhom napol izvezenega gobelina namesto drame se je bratilo dirigiranje. David T. Heusel je deloval kot bledikav odsev ideje o ansambelskem vodji in klavirskem/čembalskem »korecitatorju«. Predstavi je narekoval drdrav utrip s površinsko rahlim zvočnim pristopom orkestra in tehničnimi spremenljivostmi.

Recitative je vodil s sredinsko rutino, ne brez akordskih lapsusov; prehodi v nekaj točk so bili zagnani, drugi medli, porozni; razpadanje ob pospešitvah (v prvi sliki na primer pred Che giuramento, o dei) je bilo sčasoma odpravljeno. Heuslova realizacija je žal negativno poučen primer. Glasbenoizvedbena zasnova ne more biti dramaturško opravilna, če ni prepoznala soodnosnih napetosti med deli operne celote (v številčni operi med točkami in seveda med oblikovnimi enotami v njih).

Izstopajoče izrazne izkoriščenosti pevskih glasov nismo dočakali. V naslovni vlogi smo pogrešali iskre življenjske sle; David Bižić, vendarle najpopolnejši v zasedbi, oblikuje Don Giovannija bolj iz žametnega basbaritonskega šarma in lepote legata. Leporellovo karakternost je ostrgalo sesedanje v višjem predelu vokalne telesnine Jurija Kisina. Kolikor se Donna Anna zdravo uskladi z lahkim sopranom Petje Ivanove, se tudi odmika od intenzivnejšega oziroma vzburkanega čustvovanja. Don Ottavijeva vloga (brez Dalla sua pace) je razgalila nedodelano postavitev »instrumenta«: Martina Sušnika čaka temeljit tehnični samopremislek. Slišali smo pojave caprino vibrata, grleno-nosne tone (med drugim znameniti zadržani f), preveč spuščeno registracijo kolorature. Isabelle Cals preda prekrvljeno Elviro, a ne le z vzornimi rešitvami. Andreja Zakonjšek Krt je Zerlina drobnjavega, ne prav toplega, a tudi ne nevživetega tona. Jaki Jurgec s prepoznavno vehemenco ustvari robustnega Masetta. Valentin Pivovarov (Komtur) je skoraj brezdikcijsko zamolkel. Don Giovanni iz Savonlinne je odmarkiral umetnino v deželi, ki se Mozartove operne ustvarjalnosti ne zaveda kaj dosti bolje kakor na primer Wagnerjeve. Si bomo predstavo zapomnili kot izrecno slabo? Ne. Bržkone si je sploh ne bomo zapomnili.