Ocena simfoničnega in komornega koncerta

Komorni orkester iz Perugie je v preteklosti na ljubljanskem festivalu nastopil navdušujoče (z violinistom Massimom Quarto), ob tokratni priložnosti pa so se umetniški vložki nezavezujoče zložili drug ob drugega; podobno velja za programske kose.

Spored prevečkrat izrabljenih uspešnic (poletnih) godalnoansambelskih turnej bi nemara smeli zaobiti, če ne bi vseboval dveh izmed Bachovih Koncertov za klavir oziroma čembalo in godala, skladb torej, ki jih pri nas skoraj ni slišati, naj se zdi to še tako čudno. Pozornost je zbujal, že z referencami, tudi pianist (njegove poustvarjalnosti sam ne poznam). Ramin Bahrami snema Bacha za Decco in nekateri ga bojda primerjajo z Gouldom.

V Ljubljani izvedena Koncerta št. 1 in 5 od njega nista ravno prejela pronicljivosti. Pianistova igra se je bolj zlivala čeznju, pljuskajoč prek godalnega tkiva, katerega utrip se je zarival vanjo s povratno brezpomenskostjo. Od Bacha sta bila pianist in ansambel oddaljena po mojem ravno toliko, kolikor bi morala v skladateljskem stavku dvakrat izpostavljene (v načelu iste) fakture postati »dvojna mnogoterost enega«. Ne poznam izvedbe, ki bi se približala temu cilju brez spoznane nujnosti v glasbeni strukturi, soodnosnega napona med plastmi v njej, brez tokatno določne, a dialoško svobodne igre osvetljevanja in umikajočega se senčenja v imitativni predaji, brez otipljivega čutno-duhovnega ravnovesja med izrazom harmonskega in kontrapunktskega občutja.

Kako neki bi lahko bil cilj dosegljiv z Bahramijevim večinoma težkim, ob figuracijah v kratkem taktovem prostoru (prvi stavek Petega koncerta) skoraj nerodnim podajanjem motorike, zaprtim pred potencialom njene »swingovske« miline in osredotočenim na sunkovite sforzate — ob poudarjenih akordih že kar na gromovniške izbruhe, primerne za kak pasus Čajkovskega?! Prav tako ne vem, kaj bi nas lahko v linearistično nerazprtem izvajalskem vidu počasnih stavkov (vključno z dodano pianistovo priredbo orkestralnega Aira), v katerih se melodični tok ni osvobodil nataknjenosti na stopinje continua, popeljalo k skladateljevi premišljajoči arioznosti. Vsak pianist, ki se zapiše Bachu (četudi menda goreče), ni novi Gould, kakor koli sploh že razumemo takšna etiketiranja; sam jih tako ali tako le kot nekakšno s preteklimi zgledi primerjano »količino« glasbene inteligence in erosa.

Večer, ki ne najde Bacha, hkrati pa uvrsti v spored romantizirano preobleko suitnih stavkov oziroma starih plesov, pač uspe z Griegovo Holbergovo suito. Izvedba te (in preostalih dveh skladb) je bila sad komorne misli po dirigentskem diktatu — že nekam osamelega pristopa, ki je z Janom Latham-Koenigom v resnici rezultiral v sicer urejeno (nič več kot to), a hkrati zaukazano, celo slišno forsirano oblikovanje. Dirigentove »vokalne« uzvočitve stopnjevalsko odločilnih trenutkov batutte so bile malone mučne, prav posebno v Barberju. Najčisteje je tako delovala povsem neproblemska idilika Elgarjeve Serenade, s pazljivo eleganco fraznega luščenja. Po koncertu ostaja nejasno, kaj se trenutno »godi« — tako z Latham-Koenigom kot s Solisti iz Perugie.

Če se je dirigentska vloga ob komornem dogodku zdela skoraj vprašljiva, je bila za delo in nastop Mednarodnega orkestra Maribor 2012 vsekakor bistvena. Slišanega seveda v tem primeru ne gre presojati s povsem profesionalnimi merili. Poletni projekt mladih je dirigentsko-mentorsko »simfoniziral« izkušeni Klaus Arp. Tvarinskih izzivov (glasbenoestetskih, vsebinskih, oblikovalskih) je bilo še preveč; tak je bil vsaj vtis po ambicioznem in obsežnem sporedu.

V zunanjih konturah ga je orkester obvladal. Pot do bolj ponotranjeno izbrušenih zvočnih razmerij pa ni bila prehojena za sleherni glasbeni trenutek oziroma za izpovedno docela napeto obliko — niti ob nadrobno strogi Brahmsovi variacijski gradnji (Variacije na Haydnovo temo) niti ob homofonizirano kipečih izjavah Čajkovskega. Izvedbeno najmočnejša v skladateljevi Četrti simfoniji je bila kolektivna, v finalu že kar nebrzdana muzikantska izživetost ruskega dionizičnega naraščanja. Najbolj celovito interpretacijo pa je z Arpom dosegla godalna skupina, in sicer (morda presenetljivo, gotovo razveseljivo) ob izrazno-tehnični diverziteti Lebičevega govora v skladbi Per archi.