Tiskane izdaje
Krepitev vzajemnega zaupanja med radijskim orkestrom in šefom dirigentom Šaom se je v iztekajoči se sezoni izkazala med drugim ob delih nemškega simfoničnega izročila (Beethovnova Pastoralna, Schumannova Renska). V njem je bil zasidran tudi zadnji koncert, celo z deklarativno držo posebnega izziva ob sezonskem slovesu: največji del programskega prostora je zasedel monumentalni Brahmsov Koncert za klavir in orkester št. 2. Predenj se je smiselno namestila »zračnejša« Mendelssohnova Italijanska simfonija. In k njeni vedrini se je nenavadno podal Lajovčev Caprice, izbran za uvod, ki sicer z vidika celovečerne minutaže niti ni bil nujno potreben.
Ob Lajovčevem in Mendelssohnovem delu je uresničitev interpretacij - dobro zasnovanih - pustila še kakšno neizpolnjeno pričakovanje, predvsem na ravni orkestrskega ozaveščanja ritmične ustrojenosti. Tako je izvedbena postavitev zvoka v mejah Lajovčevega zadržanega harmonsko-orkestracijskega sloga znala prisluhniti komaj zaznavnim barvnim popestritvam v izpeljevanju skladateljeve plesne motivike; vzorčeno gibanje le-te pa se ni enakomerno izostrilo, s čimer se je deloma skalil tudi kleni značaj skladbe.
Ustvarjalskim okoliščinam imenovane Mendelssohnove simfonije in Brahmsovega koncerta je skupna italijanska počitniška navdihnjenost njunih avtorjev. Glasba sama pa zanika bistvenost takih izvenglasbenih pozitivističnih podrobnosti. Mendelssohn sicer res uporabi saltarello (zlasti v premalo iskreči se izvedbi tega finala se je čutil neopravljen zadnji korak iz zvočno preobložene kondicije orkestra, ki se je po dirigentovi sugestiji sicer vživel v utrip in melodiko skladbe), toda skoraj vse drugo iz »slikovite materije« Italijanske simfonije si zlahka, če pač hočemo, upodobimo tudi v povsem severnjaški oziroma nemški romantičnovedutni perspektivi.
Še manj gre seveda prek kakršnega koli italijanskega vpliva razbirati Brahmsove korpuse, v katerih se vrhunsko utelesi težnja v nemški romantiki po glasbeno absolutnem. Skladateljevi koncerti so kakor simfonije s koncertantnim deležem za solista kot najbolj izpostavljen »orkestrski« glas. Ne zdi se čudno, če mogočna oblikovna drža in poleg nje še zlasti enakomerna periodičnost včasih ovirata spontano izvajalsko zaznavanje muzikalne raznovrstnosti - ta se, z drugimi besedami, skriva pod njima. Zaradi neločljivosti solista in orkestra v simfonično spletenem stavku se ob skladateljevem Drugem klavirskem koncertu (in nič manj ob Prvem) sámo zastavlja vprašanje, od koga oziroma od kod pravzaprav vznika interpretacija.
Izvedba z Dejanom Lazićem in En Shaom - v grobem bi jo lahko uvrstili v bližino žlahtno otrplih tolmačenj, s stavki, ki ostajajo privzdignjeno podobni drug drugemu - ni bila brez zaznamovanosti z nakazanimi »brahmsovskimi problemi«. V njej so se mnoge dobre posamičnosti in pianistove odlike (zvočna transparenca, bogata dinamična paleta) predvsem zbirale v dolgem pripovednem toku, manj pa soodnosno napenjale v svod enovite simfonične gradnje. Skrbna artikulacija in akcentuacija tvarine je delovala členitveno, preveč osredotočena na dogodke znotraj odsekov. Kar se je ob tem lahko spletlo med pianistom in dobro pripravljenim orkestrom, je spominjalo na asimptotno zbliževanje. Ena tistih izvedb, v katerih Brahms veličavo imponira, a se ne razkrije.
