Tiskane izdaje
Slovenska filharmonija se je s tretjim koncertom v sezoni vendarle dokopala do kakovostnega sporeda, ne da bi se odrekla glasbi, ki si jo želi občinstvo slišati zmeraj znova. Uspešnice so sicer svojevrstna past, saj se osmislijo samo iz interpretativne osveženosti, brez katere lahko hitro postanejo podobne dotrajanim vinilnim ploščam.
Izvirne svežine žal ni dočakala Vltava (po njej se je sklep večera odvečno raztegnil še s pesnitvijo Iz čeških logov in gajev), prav tako ne Sibeliusov Koncert za violino in orkester v d-molu.
V njem je nastopil enaindvajsetletni Eugene Ugorski, ki ga baje podpirajo nekateri znani dirigenti, na primer Gergijev. Lepo; le da se violinist, kot smo slišali, žal še ne uvršča v elito. Pravzaprav bi moral biti na njegovi ravni zmožen odigrati skladbo marsikateri študent.
V Ljubljani so jo v zadnjih letih med drugim prvaki Mullova, Garrett in nazadnje Hačatrijan (ob Gergijevu). Problem Ugorskega v Sibeliusovem koncertu je nezadostnost poetskega napona med širokimi lirskimi izpeljavami (Adagio naj bi bil na primer skorajda nenehno počasno stopnjevanje pojoče zatopljenosti), drznim plesnim priostrovanjem in virtuozno nadgradnjo.
Izvedba ni dihala s partom (z glasbo), ampak se je nabirala kot naporno spopadanje z njima, in stregla kvečjemu s kratko, nevzdržljivo vezano lepoto violinistove igre in večinoma slabotnimi oziroma intonančno šibkimi rešitvami tehnično najzahtevnejših prvin (edina sijajna posamičnost je bila flažoletna pasaža finala).
Orkester se je ustvarjalno prebudil v nekaj trenutkih (violske replike v prvem stavku), sicer pa se je po dirigentu postavil v spremljevalni okvir, ki se mu ritmično ni uspelo vselej docela uskladiti s solistom. Priljubljeni Sibeliusov opus se je v sporedu navezal na redko izvajano simfonično pesnitev Oceanide, ki je že sad skladateljevega razvitega, nadrobnega tematskoizpeljevalnega procesa, ob nekaj skoraj »sklicevalnih« debussyjevskih prijemih v instrumentaciji (harfa).
Kenneth Montgomery je skladbo popeljal k višku s strateško ozaveščenim planom izraznega vzpona, manj je bilo v izvedbi notranje valujočega življenja v transformacijah gradiva. Vendar je bil to eden izmed dveh muzikalno vrednih členov sicer neizenačenega večera. V drugem »členu«, ki je navdušil kot smiselni izbor, dopolnjujoč Sibeliusov prenovitveni pogled na glasbeni govor, je orkester dosegel ravno notranjo dialoško pozornost skupin v predajanju in krožečem spreminjanju motivike: slišali smo toplo, barvito registrirano Janáčkovo glasbo – suito iz Lisičke zvitorepke v Talichovi priredbi. Lisičko je v osemdesetih letih Ljubljana videla uprizorjeno, v Operi. Z današnje perspektive skoraj neverjetno, kajne?
Montgomery ostaja nekakšna shizoidna dirigentska uganka. Ob prvem gostovanju je predal Mozartovo Simfonijo Jupiter v kristalni dognanosti, ki je drugo iz sporeda ni doseglo. Tokrat je, kot zapisano, orkester animiral z lepo pronicljivostjo v Sibeliusovi pesnitvi in v Janáčku, na koncu pa doseženo malone pokvaril z oglatim in zdrdranim Smetano. Vltava je hitela k izlivu neprizadeto enakomerno, brez sleherne dinamične občutljivosti in skupne orkestrske zvočne slikovitosti; napevi Iz čeških logov in gajev so se bližali zvoku pihalnih godb.
Jure Dobovišek
