Tiskane izdaje
Slovenski prostor je zlasti po zaslugi Cankarjevega doma precej dobro seznanjen s kanadskim sodobnim plesom in baletom, Montreal je namreč ena močnejših svetovnih plesnih prestolnic, a medtem ko je sodobno baletni ansambel La La la Human Steps, ki jo umetniško vodi koreograf Edouard Locke, vsakič znova osupnil z vrhunsko koreografijo in izvedbo, je bilo gostovanje ansambla Ballet Jazz Montréal, podobno kot pred desetletjem skupine Maries Chouinard, bistveno manj prepričljivo.
Od izvorne jazz baletne forme se je Jazz Balet iz Montreala pred desetletji usmeril v eklekticizem plesnih slogov, od baleta, jazza do sodobnega plesa, ansambel izvrstnih, a med njimi redkih i vrhunskih plesalcev, pa je nastopil z eno kratko in dvema okoli štiridesetminutnima predstavama treh koreografov:
Španca Cayetana Sota, Kitajca Wen Wei Wanga in Američana Baraka Marshalla. Abstraktna koreografija sedemminutnega Sotovega dueta Zero in On (Osredinjenje) je osredotočena na telo in je osnovana na nenehnem spodvijanju gravitacije v elegantno breztežnost, proti koncu pa se brezpomenskost telesa transformira v partnerski odnos med žensko in moškim. Med vsemi tremi najbolj konsistentno koreografijo odlikuje tudi odlična izvedba Céline Cassone in Kevina Delaneya.
Izhodišče predstave Night Box (Okrov noči) koreografa Wen Wei Wanga je nočno klubsko življenje, vendar ne koreografsko ne izvedbeno kot tudi ne kostumsko kljub uporabljeni elektronski glasbi ne vsebuje klubske dinamičnosti, kaj šele naelektrenosti. Skupinska koreografija ob nočnih posnetkih metropole v uvodnem delu se brez premišljene dramaturgije drobi na manjše plesne kombinacije vse do konca, ko se ponovno zgosti.
Na splošno precej nedomiselna koreografija v skupinskih kombinacijah vsebuje zaustavitve, kar ustvarja učinek gibanja, osvetljenega s stroboskopom, a četudi je v osrednji razpršenosti na duete, sole in trie Wen Wei Wang morda želel uprizoriti konflikt med skupinskim clubbingom in vanj potopljenimi oziroma v njem izgubljenimi osamljenimi posamezniki, iščočimi »svoje polovice«, pa to ne utemeljuje vizualne in koreografske monotonosti.
Dramaturgija je šibkost tudi tretje predstave z naslovom Harry v koreografiji Baraka Marshalla. Središče predstave, ki poleg plesnih vsebuje tudi dramske elemente, je istoimenski lik, okoli katerega se zgoščajo obči in posamični konflikti od vojn do bitk med spoloma. Po vsakokratni Harryjevi smrti se nad njegovim grobom zberejo žalujoči in pametujejo o (ne)smislu življenja in sveta. Nič več kot korektna koreografija črpa iz jazza iz sredine 20. stoletja, med plesalci tako Harryja kot Night Box pa gre izpostaviti odlično Morgane Le Tiec.
