Ocenjujemo: Češka filharmonija

Zlati abonma: Češka filharmnija pod vodstvom dirigenta Jiříja Bělohláveka in pianist Nikolaj Luganski v Cankarjevem domu.

Objavljeno
14. februar 2014 18.43
Borut Smrekar
Borut Smrekar
Na tretjem koncertu Zlatega abonmaja smo slišali Češko filharmonijo pod vodstvom dirigenta Jiříja Bělohláveka in ruskega pianista Nikolaja Luganskega s slovanskim sporedom.

Zaigrali so Koncert za klavir in orkester št. 2 v c-molu Sergeja Rahmaninova in Simfonijo št. 9 v e-molu (»Iz novega sveta«) Antonina Dvořaka.

Poustvaritev klavirskega koncerta je bila vrhunska. Tako je, kadar združijo moči dva sijajna glasbenika posameznika ter angažiran in odziven orkester. Solist in dirigent sta vzpostavila enakovreden partnerski odnos.

Njuna interpretativna zamisel je bila usklajena, medsebojni kontakt intenziven, interpretacija formalne strukture dela izklesana. Orkester se je z žarom odzival na interpretativne impulze dirigenta in solista in obogatil izvedbo z nekaj sijajnimi izpeljavami.

Nikolaj Luganski je izjemen pianist, ki je navdušil s kleno zamislijo in muzikalnostjo izvedbe. Kadar so ideje dovolj močne, za mašila ni prostora! Pianistova igra je preprosta in naravno tekoča, brez kanca nastopaštva in želje po razkazovanju bravur. Pa vendar uporablja izreden dinamičen razpon in je zmožen še kako svobodnega oblikovanja glasbenega materiala, a s samoumevno prepričljivostjo.

Ob vrhunskih tehničnih kvalitetah velja izpostaviti njegov pojoč in poln ton v vseh registrih inštrumenta in v vseh dinamičnih stopnjah, ki v največji jakosti ne izgubi mehkobe in tudi v najtišjih delih ohrani polnost. Luganski je resnično »naslednji« v vrsti velikih ruskih pianistov. Navdušenje občinstva je bilo več kot na mestu, pianist pa je z nenastopaškim dodatkom še potrdil svoj izreden muzikalni in pianistični domet.

Jiří Bělohlávek se je izkazal kot subtilen partner v spremljavi in tehnični virtuoz taktirke. Je tudi velik glasbenik, ki mu je Dvorak blizu. Izvedba Devete je bila zastavljena in izpeljana na visoki ravni. Z njo sta dirigent in orkester izpolnila pričakovanja. Češka filharmonija je orkester z izrazito osebnostjo. V vseh pogledih izstopa pomlajen godalni korpus.

Njihov zvok je čudovito poln in plemenit, »mastni« ton idealen za romantični repertoar, skupna igra pa angažirana in usklajena. Pihala in trobila (z nekaj izjemami) v tem pogledu precej zaostajajo. Pri oceni lahko pustimo ob strani nekatere opazne nerodnosti, ker postanejo ob drugih izkazanih kvalitetah ansambla postranskega pomena. Orkester se je pokazal v precej boljši luči kot na gostovanju pred leti. Navdušil je občinstvo in koncert zaključil še s tremi dodatki iz zakladnice češke glasbe.