Cankarjev dom je v okviru Zlatega abonmaja v ponedeljek ponovno gostil Londonski filharmonični orkester. Tokrat sta z orkestrom nastopila kolumbijski dirigent Andrés Orozco-Estrada in avstrijski pianist Rudolf Buchbinder.
Že v prvih taktih Plesov iz Galánte Zoltána Kodálya je bilo očitno, da ne bo dolgčas!
Dirigent je prebudil odlični orkester k zavzeti igri. V temperamentni interpretaciji je ves čas ohranjal plesni karakter, a se hkrati spretno izmikal številnim agogičnim pastem, ki jih sicer nastavlja dirigentu izvedba tega dela. Izkazali so se tudi solisti na pihalih.
V nadaljevanju smo slišali Beethovnov Peti klavirski koncert. Buchbinderjeva izvedba je bila odlična. Njegova igra je izrazito »moška«, klena in na trenutke nekoliko introvertirana v najboljšem pomenu.
Sodi med glasbenike, ki imajo kaj povedati brez nepotrebnega razkazovanja zunanjega blišča in afektiranosti in so zmožni prepričljivo nagovoriti občinstvo z vsebino glasbe. Tudi Orozco-Estrada je že v ekspoziciji prvega stavka vzpostavil intenziteto in ustvaril energičen naboj, tako potreben v izvedbi Beethovnove glasbe, ki ga ne doživimo pogosto. Manj mu ležijo lirični in počasni deli, v katerih je Buchbinder dominiral.
Na trenutke se je celo zazdelo, da se oba glasbenika v temperamentu vendarle kar precej razlikujeta, a sta kljub temu našla uspešno skupno pot. Buchbinder je presenetil z dodatkom in se pokazal v povsem drugi luči. V slogu izvajalske prakse 19. stoletja je dodal virtuozno parafrazo na teme Johanna Straussa, kar lahko danes na koncertih slišimo le izjemoma.
V drugem delu je sledila Dvořákova Sedma simfonija. Medtem ko je bil prvi stavek zelo razvidno in čvrsto grajen, se je drugi stavek dirigentu v intenziteti nekako izmuznil, še posebej v delih z izrazito vokalnim karakterjem. Ponotranjeni lirizem (še) ni dirigentova močnejša plat, vendar ima glede na svoja leta tudi za to še več kot dovolj časa.
Sledila je lepa gradacija skozi Scherzo v odlično zastavljen finale. Orozco-Estrada je dirigent z izredno sugestivnostjo in živo intenzivno prisotnostjo v vsakem trenutku izvedbe. Zna pritegniti glasbenike, da mu sledijo. Je izredno muzikalen in temperamenten. Pokazal je, da hvala, ki smo jo lahko prebrali v koncertnem listu in napovedih, ni pretirana.
Priznanje so mu izkazali tudi izvajalci. Navdušenemu občinstvu so kot dodatek virtuozno zaigrali še uverturo k operi Ruslan in Ljudmila in s tem končali nastop, kakršnih bi si še želeli.
Tiskane izdaje
