Tiskane izdaje
Opereta je posebna glasbeno-gledališka zvrst, ki je v uprizoritvenem pogledu pogosto zahtevnejša od opere. Solistične vloge zahtevajo odlične šolane pevce – igralce, ki obvladajo gledališki govor, ples in druge veščine, ob tem pa morajo tudi kot tipi ustrezati vlogam.
Dobra uprizoritev operete zahteva režiserja in dirigenta z velikim obrtnim znanjem, občutkom za ritem in tempo predstave, še zlasti pa z izrazitim občutkom za mero, da lahko lovita kočljivo ravnovesje med sentimentalnim in vulgarnim kot kontrastnima poloma operete.
Zvone Šedlbauer je z Netopirjem leta 1991 ustvaril verjetno najboljšo režijo po »operetnem molku«, ki je trajal vse od druge svetovne vojne. Tokratni met je bil krajši. Koliko je k temu prispevalo dejstvo, da gre za zadnjo predstavo iz »varčevalnega paketa« ljubljanske Opere z iz prejšnje uprizoritve podedovanimi osveženimi kostumi Alenke Bartl in temu ustrezno sceno Marka Japlja, je težko presoditi. Ne glede na vse, se ob tokratni uprizoritvi zastavljajo vprašanja ritma in tempa predstave, dorečenosti koncepta in doslednosti njegove izvedbe ter enostranskega oblikovanja likov.
Kot šibkost se kaže zlasti drugo dejanje, ki naj bi bilo sicer vrhunec. Ritem ne teče, s tem pa pade tudi tempo predstave, ki ga ne more pognati niti živahen nastop baleta v koreografiji Iva Kosija. Gledano v celoti bi koristila še kakšna skrajšava govorjenega teksta. Prav tako bi se bilo treba jasno odločiti, v kolikšni meri uporabiti stilizacijo in karikiranje, ter to v predstavi dosledno izpeljati. Tudi neskladje med igro v dialogih in igro v petju ni v prid gladkemu poteku predstave.
Že narava teksta in glasbe v pevskih točkah usmeri izvajalce k drugačnemu pristopu k igri in gibanju, kot je sicer režijsko zastavljen v govorjenih delih. Vsaj v ženskem delu ansambla bi bilo treba nekaj ukreniti glede kretenj rok in na splošno očistiti odrsko gibanje šablonskih mašil in pretiravanj. Prav tako pogosto ponavljajoče se gibanje na odru ne prispeva k razgibanosti, pač pa ima, nasprotno, statičen učinek. Osebe so karakterno oblikovane precej enostransko, čeprav ponujata libreto in glasba odlične možnosti.
Dirigent Igor Švara s sodelavci je poskrbel za zelo temeljit študij solistov. Orkester je pod njegovim vodstvom igral korektno, vendar brez izdelanih detajlov ali celo fines. Uvertura je bila dober pokazatelj, kje v orkestru se trenutno nahajajo najšibkejše točke. Igra orkestra je bila sicer večkrat težka in nekoliko okorna, prehodi z nenadnimi spremembami tempa mestoma neizraziti, ponekod je zanihal pulz. Mestoma živahnejši tempi ne bi bili pretirani. Zbor, ki ga je pripravila Željka Ulčnik Remic, je pel suvereno in s kompaktnim zvokom.
V naših razmerah je težko najti celotno zasedbo operetnih solistov, ki bi ustrezali vlogam tudi po tipu, kar pa ne opravičuje strokovno vprašljivih odločitev. Za premiero so iz celotne zasedbe izbrali verjetno res najboljše soliste in prihranili občinstvu soočenje z nekaterimi zasedbenimi čudaštvi, kar pa (verjetno) čaka abonmajsko občinstvo. Izstopala je Martina Zadro kot Rozalinda. Urška Arlič Gololičič ni subreta, a je bila pevsko za vlogo Adele v hišnem ansamblu najboljša izbira.
Njena izvedba je bila na visoki profesionalni ravni kljub temu, da je vlogo glasovno že zdavnaj prerasla. Matjaž Stopinšek je bil kot Eisenstein še posebej prepričljiv v zadnjem dejanju. Dejan Vrbančič se je junaško spoprijel z zanj izredno nehvaležno vlogo Orlovskega, katere znaten del leži celo pod pevčevim naravnim govornim tonom! Aljaž Farasin je kot Alfred v družbi »furij« deloval nekoliko »nežno«.
V drugih vlogah so nastopili še Robert Vrčon kot Frank, Slavko Savinšek kot Dr. Falke (tudi zanj je vloga v problematični tessituri), Andrej Debevec kot Dr. Blind ter Ida Plevnik in Gregor Zorko. Govorno komično vlogo zapitega Froscha, sicer brez izrazitejših aktualnih satiričnih osti, je zanj značilno poustvaril Janez Hočevar Rifle. Lektorica Nevenka Verstovšek je opravila s solisti nesporno veliko delo. Nadnapisi s slovenskim tekstom pa, v kolikor niso namenjeni izključno gluhim in naglušnim, zbujajo resno skrb! Gledano v celoti so se solisti odrezali dobro, čeprav so njihove zmožnosti večje od doseženega, a vzrok ne leži pri njih.
Novemu Netopirju ne moremo »očitati« kake iskrivosti, šarma, elegance, nostalgije ali sentimenta, je pa gledano v celoti še vedno ena boljših domačih operetnih uprizoritev.
