Odprto pismo premieru: Kdaj enak denar za enako vrhunskost?

Kulturna politika se dogaja tudi na tiskovnih konferencah, je bilo mogoče ugotoviti na danajšnji seansi Klemena Ramovša, umetniškega vodje in direktorja festivala Seviqc Brežice. Na predsednika vlade je nedavno naslovil odprto pismo oziroma peticijo.

Klemen Ramovš je bil konkreten: za nekatere zadeve velja dolga inkubacijska doba, je povedal, »vse, kar dela slovenska kulturna politika zdaj, smo začeli delati že pred desetimi, petnajstimi leti, tak zavestni pristop do stare glasbe smo imeli že leta 1982«.

O osnutku Nacionalnega programa za kulturo 2018–2025, ki je bil v javni razpravi do konca prejšnjega meseca, je povedal, da ima rok za popravni izpit, premore dobrih sedemdeset strani, zraven so še analize, za katere se je potrudilo ministrstvo za kulturo. »Doslej tako sistematično in v takem obsegu analize še niso bile narejene, v tem vidim veliko ambicijo, da ministrstvo naredi dober model, še nikoli ni bilo to narejeno tako dobro oziroma ne slabo kot tokrat.«

S pripombami se je Ramovš nameraval vključiti v razpravo, a je ugotovil, da daleč ne bo prišel, zato je oblikoval vse, kar je potrebno za brežiški festival, zraven pa je prišlo spoznanje, da je to dobro tudi za vso nevladno sceno. »To ni le slovenska posebnost, podoben problem imajo tudi v drugih državah,« je dodal.

Ramovš je formuliral nujne točke in upa, da se bo kaj premaknilo. Točke, ki so del odprtega pisma, niso le njegovo sanjarjenje, je opozoril, pomagali so mu jih sestaviti izkušeni strokovnjaki, ki problematiko poznajo – nočejo biti imenovani –, poznajo tudi evropske kulturne politike in so bili vpleteni v pripravo zakonodaje. Najbolj pomembna ugotovitev odprtega pisma: »Vrhunski nevladni programi so nujna dopolnitev javnim zavodom.«

Viteška dvorana gradu Brežice. Foto: Wikipedia

Nevladni programi, kakršen je Seviqc Brežice, ki deluje že petintrideset let, so bili »leta brez jasne in odločne podpore kulturne politike, ki se ves čas izgovarja na zastareli model kulturne politike, po katerem prednostno obravnava javne zavode, namesto da bi ustrezno podprla sicer enako pomembne programe, ki nastajajo na neodvisni sceni.«

S pasivnostjo do nepopravljive škode

Ramovš tudi razloži, zakaj odprtega pisma ne naslavlja na ministra za kulturo ampak na premiera: »Zato ker brez Vaše politične podpore ni mogoče resno poseči v več kot dvajsetletno zamrznjeno stanje v kulturi zaradi kulturne politike, ki je zaradi svojega obrobnega položaja in politične odrinjenosti pristala na tako stanje.« Predsednika vlade opozarja, da lahko s pasivnostjo, počasnimi ali slabimi rešitvami obglavi elito nevladne produkcije in s tem tudi institucionalni kulturi napravi nepopravljivo škodo.

Prvi dve od osmih zahtev: ustrezno spoštovanje vrhunskih kulturnih programov slovenskega nevladnega sektorja ter primerljivo sistemsko vrednotenje programov in projektov, tako institucionalnega kot nevladnega sektorja, ustrezno sofinanciranje na nacionalnem nivoju oziroma dodelitev svežih sredstev, ki bodo omogočala preboj iz zatečenega zamrznjenega stanja v kulturi. V razlagi teh zahtev Ramovš zapisuje stališča, ki predsedniku vlade ne morejo biti neznana: ugotovitev, da vložek v kulturo ni poraba, ampak investicija, ki prinaša dobiček širšemu krogu državljanov, in mnenje, da je delovanje nevladne kulturne scene pomembno tudi kot ekonomski generator in kot mehanizem krepitve pomena naše kulture na mednarodnem področju.

Ramovš dodaja: »Vse v kulturi in umetnosti, razen posvečenosti same, se da meriti. Vemo tudi, da je področje kulture iz različnih razlogov finančno brezsramno podhranjeno, vendar pa znotraj te podhranjenosti še dodatno poteka boj za drobtinice, kjer so javni zavodi obravnavani prednostno, vrhunske programe nevladnega sektorja, ki iz enega evra dela ustvarijo nekajkrat več programa kot javni zavodi, pa se stigmatizira.«

Nepomembna ni tudi kulturnopolitična ugotovitev, da je leta 2002 sprejeti Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) z izrazom »primerljivo sofinanciranje« opredelil namen zakonodajalca, da so enako pomembni programi ne glede na poreklo ustanovitelja sofinancirani enakopravno, »vendar praksa v 15 letih, od kar je bil ZUJIK sprejet, kaže povsem drugačno sliko.«