Omamnost besed, ki preči meje

Ljubljansko ogledalo: Na Mentu o jeziku v glasbi in univerzalnosti glasbenega jezika.

Objavljeno
02. februar 2018 21.27
Tina Lešničar
Tina Lešničar
Le kaj bi porekel filozof Wittgenstein, če bi mu bilo dano videti rojaka Falca, pevsko zvezdo, kako smelo v avstrijskem dialektu preči meje in prodira na tujegovoreče trge. Alles klar Herr Kommissar! Wittgensteinova misel »meje mojega jezika so meje mojega sveta« v glasbenem svetu očitno ne velja.

O tem, kako uspeva glasbenikom presegati meje svojega sveta, so se pogovarjali na enem od 26 dogodkov v sklopu konferenčnega dela festivala Ment, ki je pretekle tri dni potekal na različnih lokacijah po Ljubljani. V štirih letih se je festival, na katerem se predstavljajo regionalne in vzhodnoevropske sodobne glasbene skupine, dodobra zasidral v zavest mednarodnih glasbenih profesionalcev, promotorjev, organizatorjev, menedžerjev in založnikov, ki so te dni preplavili Kino Šiška – center Menta. Kar 605 delegatov iz 39 držav je mrežilo, sklepalo posle in prisluhnilo 72 glasbenim izvajalcem iz 23 držav, ki so nastopili na naših odrih. »Odlični komentarji, ki so pospremili nastopajoče, in polni klubi so nam v preteklih dneh dajali zalet,« je bil nad uspešnostjo zastavljenega programa ter nad večernim festivalskim vzdušjem in obiskom (tisoč obiskovalcev na dan so našteli na festivalu) navdušen Andraž Kajzer, eden od organizatorjev.

Ob živih nastopih, ki so za glasbenike izjemna priložnost za vstop na mednarodni trg, so se v konferenčnem delu festivala vrstili tudi predavanja in okrogle mize, na katerih je govorilo 70 strokovnjakov s področja glasbene kreativne industrije. Danes so se tako na Mentu zbrali novinarji, blogerji in didžeji, ki sodelujejo pri projektu Beehype – glasbenem webzinu, namenjenem predstavljanju lokalnih glasbenih scen, da bi odgovorili na vprašanja: zakaj Slovenci poslušamo hrvaško in srbsko glasbo, obratno pa ne velja? Kako Nemci slišijo Avstrijce? V katerem jeziku pojejo pevci iz večjezičnih držav, kot sta Belgija in Luksemburg?

Če sklenemo njihove ugotovitve, lahko zapišemo, da se še ni rodil avstrijski junak, ki bi ponovil Falcov uspeh, ne Belgijec, ki bi prekosil Jacquesa Brela. Da Čehe posluša le še starejša generacija Slovakov. Da se kitajski hiphoperji trdovratno držijo lokalnih narečnih posebnosti prav zato, da bi jih ohranili, in se radi poigravajo z jezikovnimi plastmi, poudarki in pomeni, ki begajo cenzorje. Da je gospodarska kriza v Grčiji na plano potisnila postpunkovski in psihedelični rock, na drugi strani pa rapersko podzemlje, ki stiske mladih Grkov izraža v angleščini. Da v Luksemburgu s tremi uradnimi jeziki očitno meje najlažje presegajo s francoščino, saj so si prav v tem jeziku na Evroviziji pripeli kar pet zmag. Da sta nov zagon glasbenikom z Bližnjega vzhoda dala internet in arabska pomlad, ki je odprla pot svobodnejšim in alternativnim glasbenim izrazom ter poenotila trg in s tem glasbeno sceno.

Jezik ima v glasbi torej različne funkcije. Lahko pa jo tudi obarva, sta se strinjali pevki, ki glasbo doživljata in podajata v različnih jezikih. »Slovenščina je melanholična in delikatna s svojimi čšž-ji. Ciganski jezik je omamen, divji, strasten, španščina pa sentimentalna in ganljiva,« je povedala naša Katja Šulc. Poljakinja Maniucha Bikont, ki je ljudske napeve raziskovala v odročnih vaseh Ukrajine, Belorusije in Poljske, pa je ugotovila, da ima vsaka vas svoj dialekt in svojo melodijo. »Poljščina je zelo svetla, ukrajinščina zveni globoko in mehko. Ruščina pa je mehka na drugačen način,« je ponazorila lastnosti posameznega jezika, ki skozi glasbo lahko nagovori ves svet.